Dograditev železnice leta 1906 je bil zaključek dolgoletnega procesa, ki je obnovil prometno mrežo, ki je povezovala Gorico z ostalimi deli cesarstva.

Proces se je začel nekaj let prej, ko so prišli v Gorico C.V.Czoering, funkcionar, ki je imel nalogo preveriti vse možnosti, ki bi omogočale razvoj tega dela »Kustenlanda« in družina nemškega izvora Ritter. Slednja je izbrala Gorico za sedež svojih dejavnosti.

Izbira je imela izredni pomen za Gorico, saj so Ritterjevi pritiskali na cesarsko oblast, da bi Južna železnica, ki bi povezovala Dunaj s Trstom in ki jo je finansirala družina Rothscild, peljala mimo Gorice. Razlog za to zahtevo je bila potreba povezav za dostavo izdelkov in trgovanje s Trstom ter drugimi centri Avstro-Ogrskege. Do tega je prišlo leta 1860.

Zgraditev železnice pa je povzročila določene urbanistične spremembe. Železnico je bilo treba povezati z mestnim središčem in tako je nastala cesta, ki danes ni nič drugega kot znameniti »Corso Italia« oz. Najpomembnejša ulica, ki pelje skozi mesto.

Južna železnica ni zadostvovala novim potrebam po sodobnejših povezavah za trgovanje. Železnica sama je pospešila trgovanje ne samo družine Ritter, temveč cele vrste manjših in večjih trgovcev in družb (obrtniki in proizvajalci vina) ki so se tako preselili v Gorico in tu uspešno obratovali.

Lokalne oblasti so razumele, da le nova železnica, ki bi peljala do Koroške, to je najvažnejšega trgovskega centra za goriške trgovce in obrtnike, bi lahko bila kos povečanemu prometu.

Ta železnica je današnja tako zvana »Bohinjska železnica«, ki je prišla v Gorico šele leta 1906. Razlogi, da je bila zgrajena komaj na začetku 20. stoletja so bili tehnični problemi vezani na nedostopnost ozemlja, ki pa obenem nudi potniku lep razgled celotnega ozemlja. Železnica je bila pomemba avstrijskim oblastem ne samo zaradi ekonomskih razlogov temveč tudi vojaških,saj je dovoljevala hiter premik vojaških enot do meje z Italijo. Ta poteza pa se je pozneja pokazala za strateško zelo šibko točko, saj je postala med prvo svetovno vojno lahko dosegljiva tarča za obstreljevanje.

Leta 1906 pa je prihod železnice predstavljal za Gorico donos novih moči in dohodkov z dograditvijo novih ulic in zgradb v neposredni bližini železniške postaje. Trgovci so tako bili čim bližji postaji, kar je pozitivno vplivalo na trgovanje s Koroško. V čudni igri vsode je Gorica dosegla svoj višek le osem let pred vojno, po kateri so tu nastale nove meje, ki so odrezale Gorico od njenega zaledja in nenadoma vse te železniške povezave so bile neuporabne in zamanj.

Vseeno do druge svetovne vojne so lokalni trgovci uporabljali del železnice za trgovanje z ozemljem ob Soči. Tudi to ni trajalo dolgo. Po drugi svetovni vojni pa je prišlo do novih sprememb, ki so onemogočile še to poslednje trgovanje in celo odrezale železnico od mesta za katerega je bila le-ta zgrajena.

Prevedel Samuele Zeriali