Objavljamo pismo, ki nam ga je bralec poslal v zvezi s člankom: “Fojbe: med resnico in polemiko”, ki je izšel v majski številki. Morebitne pripombe bomo objavili v prihodnji številki. Pišite na e-pošto: sconfinare@gmail.com

Dragi prijatelji in prijateljice časopisa “Sconfinare”, najprej naj se predstavim; ime mi je Alessandro Perrone, sem deželni svetnik izvoljen, iz vrst stranke italijanskih komunistov in to stranko tudi predstavljam na deželni ravni. Prav v tem kontekstu sem spoznal vaš študentski časopis (1. majsko številko) in, čeprav pozno, vam čestitam za izredno delo ter inovativno podobo revije. Želim vam, da bi nadaljevali tako zavzeto naprej, po vaši poti.

Kot ste verjetno že uganili, je moj prispevek namenjen odličnemu članku o fojbah, ki sta ga objavila Athena Tomasini ter Antonio Ferrara, ker sta kljub objektivnemu pogledu na pekočo vsebino, zašla v napako ter objavila spisek imen, ki je izšel v lokalnem tisku ob koncu zime v okviru razprave o fojbah z raznimi netočnostmi.

Prav uredniki so na prvi strani namignili na dejstvo, da je nemogoče izračunati točno število deportirancev in vzrok njihove kasnejše smrti (iz samih spiskov lahko opazimo, da je več deportirancev umrlo pozneje, za posledicami raznih okužb, predvsem tifusa). Objavljen spisek žrtev fojb šteje 1100 imen; dejstvo, ki pa ni bilo doslej znano javnemu mnenju je, da se je 110 “žrtev” vrnilo iz zaporništva. Težko je namreč razložiti vrnitev ‘italijanskih mučencev’, likvidiranih zaradi njihovega italijanstva, iz zaporništva domov k slovanskim komunistom.

Poleg tega je kar 149 ljudi umrlo pred prvim majem 1945, torej med vojno in v teh krajih pod nemško okupacijo, ki je nadomestila italijansko Salojsko republiko z imenom ‘operacijska cona jadranske obale’ oziroma ‘Adriatisches Kustenland’. Vojne je bilo konec šele 1. maja 1945.

Drugih 500 imen ne zadeva goriških deportirancev, temveč vojake (iz vseh koncev Italije) iz raznih italijanskih kolaboracionističnih skupin, ki so živeli v Gorici (bersaljeri Mussolinijevega bataljona so npr. bili zaprti na območju Tolmina, obalni bataljon pa na območju Cal di Canale); prisotna so tudi imena 33 domobrancev, slovenskih paravojaških skupin, ki so sodelovali z nemškim okupatorjem.

Na seznamu je tudi 38 imen aretirancev z območja Tržiča, in na koncu še civilni deportiranci iz Gorice, katerih je približno 200, med katerimi je bilo mnogo skvadristov, fašističnih funkcionarjev, nekaj žensk, pripadnic vojske in drugih nacističnih kolaboracionistov, ki so bili podvrženi vojnim zakonom zaradi svojih funkcij in aretirani.

Drugače pa je, kar zadeva karabinjerje: njihov red je bil ukinjen na nemški ukaz 25. julija 1944.

Karabinjerji so spadali torej v druge kolaboracionistične skupine: v glavnem je bila to Milica za zaščito teritorija, torej enakovredna Nacionalni republikanski straži v Salojski republiki.

Ostali karabinjerji so bili vključeni v policijsko organizacijo (ki je bila podvržena nemškemu okupatorju), čeprav so obdržali določeno samostojnost, predvsem v manjših centrih. Medtem, ko so bili vsi karabinjerji, ki so se uprli priključitvi v okupatorjeve vrste, ker so hoteli obdržati obljubo zvestobe dano Kraljevini Italiji, deportirani v nemške lagerje, kjer jih je mnogo izgubilo življenje.

Vse te dopolnitve seveda ne spremenijo dramatičnosti dogodkov in tragedij, ki jih je pretrpelo ljudstvo tega območja, predvsem pa ne spremeni občutkov tistih, ki še ne vedo kakšen konec je doletel njihove drage. Po mojem mnenju (in ne samo) je dejstvo, da je za vso to gorje odgovoren fašizem, najprej, zaradi poskusa nacionalizacije Slovencev in Hrvatov, nato za poskus uničenja le-teh z vojaškimi napadi ter zavezništvom z nacisti. Vse to pa je privedlo do krvoločne verižne reakcije, ki se ji nobena stran ni izognila.

Kar zadeva spiske imen pa je treba podčrtati, da so dvomljivega izvora in niso zato verodostojni. Ni namreč znano, kako in zakaj so se znašli v rokah gospe Morassi (hčerke enega od deportirancev), ki jih je sama izročila Prefekturi. Tu pa so bile pridržane približno tri mesece in postale javne na predvečer volitev.

Tržiš, 12. julija 2006

Prevod: Eva Stepančič

Annunci