Politika župana Romola in njegovega odbora, morda zaradi zvestobe do dela desniških volivcev ali še slabše do ideologije, je omejila Gorico v praznovanjih vstopa Slovenije v Schengensko območje. Še nekaj manj kot mesec dni in meja med državama ne bo več obstajala, če ne v mislih in v čustvih ljudi. Na žalost pripadniki goriške politike niso še dovolj zreli, da bi lahko porušili tale psihološki zid.
Obnovimo: Slovenija vstopi tri leta in pol od tega v Evropsko Unijo, veliko hrupa do toliko dočakane razširitve Evrope, do vstopa držav vzhodne Evrope. Gorica postane center in most te pomembne faze tranzicije, Transalpina postane eden izmed simbolov, ne samo nacionalen a temveč tudi evropski. Tedanji predsednik evropske komisije Prodi počasti padec tistega zida, ki toliko je zaznamoval politično razdelitev. Prisotni so bili na Transalpini, prava srednja točka, vsi pripadniki glavnih političnih strank Italije in Slovenije. Umetna točka razdelitve postane sedaj naravna točka srečanja. A lokalno nič se ni spremenilo. Razložim vam bolje, leto 2004 je bil poglavitni datum za mednarodno politiko Italije in za celo Evropo a letošnji december bo še bolj pomemben za Gorico in zgleda da prav ona je edina, ki sploh se ne zaveda o tem. Tri leta od tega je bila predvsem Slovenija, ki je imela glavno vlogo, saj je dokončno vstopila v klub evropskih držav. To je stanje, ki samo 20 let od tega si ga ni niti domišljala. Nedvomno na makropolitičnem nivoju evolucija je koristila tudi Italiji, a lokalno je Gorica samo spremenila stanje nekaterih mejnih prehodov, s tem da je sedaj mogoče se peljati skozi tudi samo z osebno izkaznico in je priredila nekaj neuradnih srečanj med lokalnimi upravami držav. V konkretnem nič novega za goričane, ki so imeli prepustnico, res nič. Samo enostavni italijanski državljani, ki se niso rodili v Gorici, kot sem jaz, so lahko pridobili kako večjo korist z razliko od prej, saj sedaj lahko doživljajo oba mesta, ki v resnici sestavljajo en sam mestni aglomerat, z nepretrgano zvezo območja, ki jo je oviral v zadnih desetletjih samo obvezni prehod Casa Rossa.
Naslednjega meseca bo sprememba dokončno pod očmi vseh, Gorica bo tako lahko pridobila tisto kar pred stoletji je bil svoj naravni izliv. Zopet se bo spremenil urbanistični zemljepis mesta in zopet se bo center premaknil. Piazza della Vittoria bo vedno več Travnik in Postaji bosta postali 2, tako da bo definicija Gorizia C.le imela nek pravi pomen. Prebivalci obeh Goric bodo lahko ugodno uporabili tole povezavo.
Kako pa reagira župan na vse te novosti, ki bodo zainteresirale Gorico? Logično z hladno prekomejno politiko, ki postane mrzla, če pomislimo na delo, ki ga je izpeljala prejšnja uprava. Dal vam bom primer: vsakega drugega novembra je bila navada slaviti dan mrtvih skupaj na obeh straneh meje. Letos, prav v ključnem trenutku, ko se je moralo določiti, kje bo potekalo glavno praznovanje, župan Romoli se je odločil da letos ni imelo nobenega smisla slaviti skupaj. A Ljubljana ni oddaljena od Gorice in gotovo odmev goriške ošabnosti je vplival na izgubo glavnega praznovanja. Ni mogoče slaviti resni padec te meje pri Casa Rossa, ko obstaja Piazza Transalpina. To je trg, ki se nahaja popolnoma v Italiji in ni skupen prostor.
Ni čudno, če bo Trst, mesto, v katerem bodo potekala praznovanja v spomin padca meje, kajti župan Di Piazza se je dokazal veliko bolj sposoben in nagnjen do politike približanja med državama.
Naslednjo povletje predsedništva evropske unije pripada Sloveniji in že ministra D Alema in Rupel sta se menila o slučaju, da bi se lahko priredilo serijo mednarodnih razgovorov prav na goriškem območju; a če se bo nadaljevalo sedanjo obnašanje nezaupanja, Gorica se bo tako lahko zopet vrnila v dolgotrajno spanje, potem ko se je začasno prebudila prvega maja leta 2004.