Iztekajo se še zadnji trenutki, preden bo Slovenija postala polna
članica Schengen območja, strani Piccola so polne vsakodnevnih diskusij lokalnih italijanskih in slovenskih politikov, ki se pogovarjajo o podrobnostih praznovanja, o lokacijah in o Beli noči. Radiji, časopisi in televizijske hiše prepuščajo besedo strokovnjakom in prvim možem države; razmišljajo o Gorici in Trstu, kot potencialna nova centra v Evropi; se sprašujejo o kulturnem pomenu podrtja meje, katera je predstavljala neizmerno razdaljo med dvema mestoma, siamskima dvojčkoma, tako drugačna, kljub neizmerni bližini.
Toda, kaj mislijo Goričani in Novo goričani, kakšna je njihova izkušnja na meji, s Slovenci, Italijani in EU. Jih tematika zanima, ali le  bežno zaznamuje mestni vsakdan. Z zanimanjem študenta prvega letnika, nevedneža kakšno mesto je to, sem se podal po goriških ulicah.

GORICA – Gospa, ki vodi trgovino z živili, je z veseljem pristala in odgovorila na moja vprašanja. “Rodila sem se leta 1945 v Italiji, toda le nekaj let pozneje se je moj dom znašel na drugi strani meje”.
Kakšno je bilo vaše otroštvo v Sloveniji?
“Tisto, česar se spominjam je velika, velika beda. Nova Gorica se je zidala, bila je samo revščina. Takoj, ko mi je uspelo sem odšla v Italijo k možu, on je bil tudi Italijan rojen v Sloveniji, a se je preselil že nekaj let prej.”
Kakšen je vaš odnos s Slovenci danes?
Kaj mislijo, po vašem mnenju Goričani?
”Imela sem priložnost spoznati njihov položaj, zato jih razumem in spoštujem: govorim slovensko, veliko, ki jih pride v trgovino se raje obrnejo name v svojem jeziku. Tukaj so ljudje splošno odprti, boli pa me, ko slišim govorit površinsko, npr. sciavi! (so Slovani, itd.) Sama se počutim Italijanka, žal mi je, da moji nečaki obiskujejo slovensko šolo v Gorici.”
Kaj se je spremenilo od leta 2004 z vstopom Slovenije v EU? Kaj se bo zgodilo sedaj, s popolno sprostitvijo meje?
”Sem malo zaskrbljena, saj medtem ko mi postajamo vse revnejši, Nova Gorica se širi, veliko Italijanov prečka mejo za nakup mesa in bencina, saj je ceneje, ali pa gredo igrat v casino. Kaj imamo v Italiji zanimivega? Moj brat, nekaj let mlajši od mene, se je odločil, da bo življenje nadaljeval v Sloveniji: sedaj ima lep kmečki turizem, zelo obiskan. Oni postajajo gospodje, mi pa vedno bolj revni, obratno kot nekoč.”
Obisk stranke poživi intervju, posebno ob vprašanju o prihodnosti Gorice po vstopu Slovenije v Schengen območje.
Stranka: “Kakšni gospodje! Vsi bodo prišli sem! Leta 2004 sem skočil pogledat praznovanje, bilo je veliko Italijanov blizu meje, na trgu pred železniško postajo. V Jugoslaviji – torej Sloveniji, jaz jo še vedno tako imenujem, so ljudje bili skoraj skriti za steklom železniške postaje: so se bali? Ne vem, kaj se bo zgodilo, ti kar zbiraj mnenja, toda potrebno je samo počakati in videlo se bo. Seveda ne bomo več obmejno območje, izgubili bomo veliko olajšav: ampak Evropa je želela tako.«

Glavna skrb vseh sodelujočih je bila, da niso dovolj obveščeni.
Opazil sem, da v ozadju navidezne nezainteresiranosti nekaterih in
četudi ne manjka predsodkov, so Goričani zelo pozorni na usodo svojega »vrta«.
Uslužbenec bencinske črpalke je pomiril: »Hvala pokrajinski olajšavi, cene ne bi smele preveč narasti, tudi zato, ker na drugi strani meje se cene dvigajo.« Seveda najmanj zaskrbljeni so mladi. Doprinos lokacije Gorici, obvezen prehod za ljudi in stvari, bo sedaj izginil, potrebno so nove ideje in iniciative.
Tega ni rekel politik, temveč natakar.

NOVA GORICA – Iz Gorice ni težko doseči drugo stran, da bi izvedel kako živijo zadnje dni napol zaprte meje: skoraj brez zavedanja se znajdeš z nogo na “oni strani”, kot za igro prečkaš narisano mejo na trgu pred železniško postajo. S pomočjo Dimitrija sem zakorakal naproti “zemlji casino-jev”, domovanju številnih zabave želih Italijanov.

Kolesarska steza, ki pelje proti centru Nove Gorice je nenavadno polna, gospa blizu tridesetih  spremlja svojega živahnega sina na nogometni trening.

Dobervečer, govorite italijansko? Alenka nam povsem navdušeno pove nekaj utrinkov svojega življenja: “Da, govorim italijansko, tako kot moj sin, ki se jo je naučil ob gledanju risank na italijanski TV. Sem bolj Jugoslovanka, kot Slovenka. Očeta imam iz Kosovega, mati pa iz Bosne.” Zato, ko jo vprašamo, kaj si misli o EU in nedavnim vstopom Slovenije v EU nam pove:” Mislim, da se ni spremenilo veliko: denar, ki smo ga nekoč pošiljali v Beograd, danes gre v Bruselj”. Odprtje meje ne predstavlja posebnih pričakovanj. “glede na to, da so v Italiji cene ob prihodu Eura bistveno dvignile, saj so se tudi pri nas, ampak veliko manj kot pri vas! So predvsem Italijani tisti, ki bodo imeli koristi, vse pogosteje prihajajo k nam se zabavati, še preveč! (smeh) Si mislite, država je rezervirala nekaj sto parkirnih mest italijanskim obiskovalcem Casino-ja Perla, jih odvzela domačinom. A kljub tem malim stvarem so  medsebojni odnosi dobri”.

Resnična skrb Slovencev, deset dni pred “Schengensko nočjo” je druga: kdaj bodo lahko ljudje prosto prečkali mejo, “veliko Kitajcev, Romunov in Afričanov – vsi, ki jih vi imate odveč – bodo imeli priložnost vstopiti v Slovenijo”.

Tak pogled je povsem paradoksalen, nekaj metrov oddaljen od Italije, ki se boji vala imigracije iz vzhodne Europe.

Enakih misli je mlad par, ki jih srečava ko sprehajata psa. “Velika lokalna težava je droga in država ne nameni nič denarja, da bi ga rešila; Nova Gorica je mesto preprodaje in odprtje meja vsekakor ne bo pripomoglo rešiti tega problema. Na splošno pa nam ni žal večje odprtosti: ko je režim Tita bil že v bankrotu, je Dinar veljal tako malo, da so nekateri v znak nespoštovanja , uporabljali bankovce za prižig cigaret. Danes je veliko boljše.” Živahno nam povejo nekaj besed o spominih na mejo: “Mejni policiji je bilo treba povedati vse, kar ni bilo prijetno. V Italiji se ni moglo kupiti več kot kilogram kave in ni bilo dovoljeno nesti več kot tristo tisoč Lir na mesec čez mejo: vse je bilo zabeleženo s posebnimi žigi v prepustnici. Mi, ki živimo ob meji smo bili celo na boljšem, saj Slovenci iz Ljubljane so lahko potrošil le polovico. Da smo si lahko dovolili nekaj več udobja smo skrivali denar tudi v rokave.”

Raziskovanje se nadaljuje proti nakupovalnemu središču “mesta park”, ki ga je Tito dal zgraditi po drugi svetovni vojni, kot izložbo vzhoda – komunizma, zahodnemu svetu. Na sredini trga se dve punci poslavljata. “Odprtje je potrebno in mladi to povsem razumejo, meje so del preteklega časa, samo še starejši, ki se še spominjajo fašizma so nezaupljivi. Ob vstopu v globalizacijo je potrebno sprejeti tudi težave, ampak korakamo v boljši svet.” Tina obiskuje  Politologijo na Univerzi v Ljubljani, povsem razume moja vprašanja toda raje odgovori v slovenščini; razume odlično, saj tako kot veliko mladih pogosto gleda italijanske programe, ki so znani tudi tukaj. Iz Italije Nova Gorica izgleda samo poceni restavracije in casino, vprašam jo, kaj si misli: “Normalno, da ni tako, veliko turistov obišče Kras in Postojnsko jamo, moje mesto gosti velikokrat pomembne kulturne dogodke, gledališke predstave in razstave: nikoli nisem videla enega Italijana, mogoče zato, ker ni veliko promocije. Jaz niti ne prečkam meje za ogled kulturnih znamenitosti, veliko pogosteje grem na morje ali v Devin.”

Tako, med eno igro v Perli in enim dnevom pod soncem, Euroregia se predstavi združena.

Francesco Marchesiano s pomočjo Dimitrija Brandolin