Režiser: Marc Forster. Igravci: Khalid Abdalla, Homayoun Ershadi, Shaun Toub, Atossa Leoni, Saïd Taghmaoui, Zekiria Ebrahibi. Drama, barva 131 minut. – Proizvodnja ZDA 2007.

Nikoli ne bi smeli si ogledati filma, če smo si že prebrali knjigo, iz katere je vzeta spletka filma. Nehote se vedno primerja med knjigo in filmom, čeprav bi bilo treba se izogibati primerjav, ker film in knjiga sta dve popolnoma različni obliki sporočanja. Tako se udobno vsedemo na naslanjač kinodvorane s strahom, da film ne bo nikoli tako zanimiv in ganljiv kot knjiga in v mnogih slučajih, potem ko izstopimo iz dvorane, je sum potrjen.
Prav to se mi je zgodilo, potem ko sem si ogledala film “Tek za zmajem”, katerega režiser je Marc Foster. Spletka filma je vzeta iz slavnega best-sellerja afganistanskega pisatelja Khaled Hosseini. Vsekakor moram povedati, da film ni tako slab kot sem si dočakala, temveč nekateri deli so precej zanimivi in ganjivi. Poleg vsega, spletka je še kar zvesta Hosseinijevem romanu, čeprav nekateri dogodki knjige so bili logično izpuščeni.
Gotovo igra vprid filma pripovedovanje (v obliki dolgega flashbacka) originalne in precej ganljive zgodbe. To je prijateljstvo med dvema afganistanskima otrokoma, ki sta Amir, sin pomembnega politika porekla pashtun, ter Hassan, svoj mali služabnik iz naroda azara (narod, ki je bil v Afganistanu smatran za manj vrednega). Vse to poteka v okviru bogate prestolnice Kabul v sedemdesetih letih. Otroka postaneta izjemni par v mestnih turnirjih v boju med papirnatimi zmaji. Prav med enim izmed teh bojev, v katerem sta zmagovalca, prijateljstvo se razdre. Na koncu tekme Amir prisostvuje (zaradi straha, ne da bi pomagal prijatelju) sodomizaciji Hassana iz strani treh bogatih in rasističnih mladeničev. Od tistega dne naprej, mali azara postane za Amirja živo naznanilo njegove strahopetnosti. To bo težko breme, ki si jo Amir nosi do odraslih let, ko se izseli v ZDA, potem ko so sovjetski vojaki zasedli Afganistan. Nekega dne, pa se odloči, da se vrne v domovino, tako da se lahko odreši in premaga slepila preteklosti.
Za Fosterja je bila naloga skoraj nemogoča prikazati v dveh urah filma vse napete občutke, ki jih knjiga povzroča, ter izražati na velikem ekranu tako kompleksni psihološki okvir junakov. Vsekakor, mislim da režiser, bi lahko pokazal kar nekaj več. Ni dovolj biti zvest pripovedovanju romana, kajti knjiga in film sta dve popolnoma različni obliki sporočanja. Naloga režiserja je, da oživi knjigo na ekranu, ter da izrazi s slikami, tisto kar je bilo lažje sporočeno z besedami. To je precej težko, če se ne imenuješ Visconti, temveč Foster…
Po mojem mnenju niso bili vključeni ali niso bili zadosti povdarjeni nekateri dogodki, ki bi lahko bolje opisali psihološki lik junakov. To se je zgodilo, predvsem, ker se je režiser preveč osredotočil na ameriško življenje protagonista, medtem ko bi lahko posvetil nekaj več minut na afganistanske pripetljaje. Škoda, da je Foster precej na hitro obravnaval težavni odnos med Amirom in sinom Hassana (eden izmed ključnih dogodkov, kateri je bil skoraj zanemarjan v filmu)
Nočem zgledati preveč stroga na račun režiserja in filma, ki pravzaprav, uspe zainteresirati in navdušiti gledavce. Čeprav zaključek filma je preveč v stilu Hollywooda  in vizija Afganistana precej enostranska (Hosseini je iz Afganistana, a živi v ZDA že 25 let), vredno je si ogledati film. Pripovedana zgodba je ganljiva in nudi možnost razmišljanja na pomembne teme kot so vojna, rasizem, verski fanatizem…
Ocena? Osem. Čeprav vlada zakon, da je knjiga vedno boljša od filma, “Tek za zmajem” je ta zakon kmalu spreobrnil.

Prevedel Samuele Zeriali