You are currently browsing the tag archive for the ‘Aja’ tag.

Pogovor s Predsednikom ustanove Consorzio per lo sviluppo del Polo Universitario di Gorizia

V novi številki časopisa Sconfinare smo mislili, da bi bilo prav razčistiti kaj se dogaja z univerzo v Gorici. Tako smo si izbrali pot, ki je precej neugodna, oziroma smo se odločili, da bomo vprašali tiste ustanove, ki v prvi osebi izbirajo in razvijajo lokalne in deželne politike s tem, da pobojšajo univerzitetni položaj nas študentov.

Prva etapa našega potovanja nas je pripeljala do Ing. Fornasira, Predsednika Consorzio per lo sviluppo del Polo Universitario di Gorizia (Zadruga za razvoj univerzitetnega pola v Gorici). To je ustanova, ki skupaj z drugimi deželnimi realnostimi, se ukvarja z razvojem in izbiro vseh tistih sredstev, ki rabijo v vzdrževanju in rasti univerzitetne realnosti v soškem mestu.

Se torej razume, kako Dežela s posebnim statutom kot je Furlanija Julijska Krajina, ohrani široko samoupravo tudi v sklepu poučevanja, čeprav, nažalost, tudi v tem področju bo t.i. «univerzitetna reforma», ki jo podpira sedanja vlada, imela negativne posledice. Kajti, če ne bo racionalizacija pripeljala do kvalitativnih sprememb, temveč bo nasprotno uresničena v sklepu varčevanja, bo morda to pomenilo prihod trdih časov za goriško univerzo, ki bo pripeljalo do razvoja realnih problematik. Če pa bo padla izbira na pot razvoja «specijalizacij» tako na lokalnem kot na akademskem nivoju, bo Gorica prav gotovo lahko pridobila vplivno vlogo ne samo v deželnem okrožju, marveč tudi na mednarodnem nivoju.

Prav zaradi tega nas je Predsednik spomnil kako se razvijajo s posebno silo dva nova projekta: na eni strani razvoj conference centra, na drugi pa premestitev univerzitetnega tečaja arhitekture iz tržaške univerze tu v Gorico. Tako, da lahko postaneta ta dva nova projekta uspešna, morata oba soupadati z poprejšnjimi resničnostimi v območju in v Deželi. S tem mislimo na univerzitetni tečaj mednarodnih in diplomatičnih ved in kar se tiče arhitekture pa na voljo razvoja «tehnološkega» pola in na sodelovanja z Area Science Park. Kar se tiče projekta «Arhitektura», izbira je padla na Gorico, v prvem mestu, ker tu so že na razpolagi okoli 12000 mq razredov in prostih stavb, ter so v dokončanju ali pa čakajo finansiranje še drugih 18000 mq prostorov, ki bodo lahko vsebovali razrede in univerzitetne delavnice; po drugi strani, stavbe in prostori, ki jih sedaj uporablja v Trstu fakulteta arhitekture, so precej neprimerni. Vrh tega, ker Videm ne nudi tečaja arhitekture, furlanskim študentom bo lažje slediti tečajem, zaradi boljšega položaja soškega mesta z razliko Trsta.

Gorica bo tako lahko imela vlogo središča, saj bo lahko točka sodelovanja med Italijo in Slovenijo. V tem vidiku, sodelovanje med italijansko zadrugo in njenim slovenskim sovrstnikom (VIRS), ki je aktiven že leta, je že dala prve rezultate. To v sklepu razvoja naslednjega projekta EuroKampus www.eurokampus.si, kjer, po prvi odklonitvi projekta zgradbe mednarodne univerzitete, ki je sedaj namenjena Piranu, se predlagajo nova sodelovanja, kot npr. razvoj medmejnega tehnološkega pola in mednarodnih stanovanj za študente.

Precej hude so pomankljivosti, ki na več nivojih težijo na nas študente, najvažnješa med katerimi je prav gotovo pomankanje jedilnic v univerzitetnih sedežih ulice Alviano in ulice Diaz. Predsednik zadruge je opomnil, da njegova organizacija je večkrat hotela rešiti problem, s tem da je predlagala rešitev, ki bi lahko združila potrebe tržaškega in videmskega pola. Na tem področju sta odgovorna ERDISU-ja obeh mest, in tako v naslednjih tednih se bo skušalo rešiti problem v kratkem času z organizacijo dogovorov. Nažalost tudi na drugih nivojih so nastali novi manjši problemi. To se dogaja, ker območje in lokalne ustanove ne podpirajo integracijo in razvoj med lokalno družbo in študenti; pomislimo na sedaj že slavne odbore proti ropotanju ponoči, ki so bili vrok zatvore slavnega kluba Fly.

Razumeli smo, da končno se razvijajo konkretni projekti, ki nažalost ni mogoče zaključiti, zaradi nesodelovanja med mestom in univerzo, tako kot med univerzama in na širšem nivoju med Italijo in Slovenijo. Dandanes zgleda, da je res potrebno prekositi te ovire, ki so nastale na več nivojih. Prav zaradi tega v naslednji številki bom postavil ta vprašanja sedanjemu deželnemu prisedniku za poučevanje.

Prevedel Samuele Zeriali

23.maj 1992-19.julij 1992

V sedeminpetdestih dnevih je mafiji uspelo ubiti bodisi v Rimu komaj imenovanega zastopnika proti mafiji: Giovannija Falcona,bodisi zastopnika javnega tožilstva mesta Palerma: Paola Borsellina.Minilo je šestnajst let,po katerih kdo bi se lahko vprašal kako napreduje vojna proti mafiji,pri kateri Falcone in Borsellino sta se izkazala za glavna junaka,a ne začetnika te iste in žal ne edini dve žrtvi.

Leggi il seguito di questo post »

Rezultati zadnjih treh ljudskih referendumov so se izkazali za pravi poraz za Evropsko Unijo.Začenši od “Pogodbe za ustanovitev Evropske ustave”,ki sta jo zavrnili bodisi Francija kot Holandska leta 2005,do Lisbonske pogodbe,ki so države članice podpisale decembra meseca in ki so Irci odklonili.Zgleda,da evropska kriza se ne bo zaključila kmalu.Po tretjem negativnem rezultatu pa postaja jasno,da je prišlo do zaskrbljujočega nesoglasja med evropskimi ustanovami in ljudstvom.

Prepričan sem,da ni kaj praznovati pred takšno krizo.Že zdavnaj države članice EU in seveda ves svet,potrebujejo močno,samostojno in verodostojno Evropo.Mednarodna kriza ,skupaj z vojnami osemletne Bushove administracije,so zasačile Evropo popolnoma nepripravljeno podpreti,ugovarjati ali skratka vplivati na svetovni ravni.

To ji je onemogočilo doseči vodilno vlogo pri razvoju mirovnih in socialnih politik ter politik za varstvo okolja.

Vendarle vzrok evropske krize niso seveda Irci,katerih odklon naši mediji niso poglobili,niti Francozi ali Holandci,o katerem odklonu bi seveda veljalo razmišljati.

Seveda dejstvo,da prebivalstvo Irske,ki predstavlja 1%glasov,zablokira pogodbo s pravico veta,potem ko so jo vsi ostali člani odobrili ali bili na tem,nam postavi v ospredje problem pomanjkanja demokracije znotraj Unije. Da so ljudje pri referendumu odklonili pogodbo na različnih krajih in ob različnem času predstavlja resen problem,upoštevajoči tudi dejstva,da tisti,ki so glasovali proti pogodbi so bili večinoma: mladi,ženske in delavci.

Morda bi veljalo razmišljati,kakšno Evropo bi radi zgradili s tako pogodbo.V primeru,da bi Lisbonska pogodba bila le kopija tiste,ki so predstavili kot velik projekt evropske ustave,ki prav zaradi nejasnosti se je zdelo koristnejše odobriti neuradno…beh,ti so enako hudi problemi pomanjkanja deomkracije.Lisbonska pogodba bo vplivala predvsem na evropske organe,se pravi na Evropski Parlament in na Komisijo,katera izdajata večji del zakonodaje,ki državni Parlament enostavno sprejme.Italijanski državljani so soglasno glasovali za Lisbonsko pogodbo ne,da bi jo prebrali in ne da bi vedeli o čem se v njej govori.Nobenemu je prišlo na misel,da bi se izognili negativnih odgovorov , da bi informiral,razumel,popravil,sestavil prepričljiv ali vsaj berljiv tekst.Nobenemu je prišla na misel odobritev pogodbe preko referenduma,ki bi bil skupen za vse evropske države in bi potekal s istimi procedurami, istega dne po vsej celini….Enostavno je prišlo do izbire najlažje poti,ki se konkretizira v deficitu demokracije.Črtajmo torej soglasnost,po kateri vsaka reforma mora biti sprejeta od vseh 27 držav članic.Zaupajmo principu “dvohitrostne Evrope”in odobrimo enkrat za vselej to nerazumljivo zmešnjavo,ki kot je dejal komisar EU McGreevy:”Težko oseba pri zdravi pameti bi prebrala od začetka do konca.” Irci naj si sami pomagajo.Volili bodo še enkrat ali dvakrat,dokler ne bodo glasovali za DA.K sreči živimo v Evropi,ki je zgled demokracije za ves svet.

Sicer ne verjamem,da so Irci,Francozi ali Holandci proti Evropi.A vsi nujno potrebujemo močno Evropo,ki je na strani prebivalcev in ne na strani bank ali birokracij,ki si postavi socialnost kot glavno zapoved,ki zagovarja in podpira Welfare in ne liberalizira službe,ki odločno in brez dvomov nastopa proti vojni,ki si prizadeva za dialog kot rešitev vseh sporov,ki se ne podredi NATU,ki prepove Češki in Poljski republiki namestitev Ameriških radarjev ali raket,brez vsakršne razprave z ostalimi evropskimi partnerji.Potrebujemo Evropo,ki se bori proti smrtni kazni,ne da jo znova uvede preko protokolov in členov neke pogodbe (2.člen drugega odstavka CEDU),morala bi govoriti o integraciji in sprejemu,ne izdajati tako zvano “Sramotno direktivo”,ki predvideva za neredne tujce 18 mesecev zapora po katerih sledi izgon. Braniti mora delovne pravice,ki so si jih naši predniki izborili v prejšnjem stoletju ne črtati skupne delovne pogodbe.

Skratka,potrebujemo Evropo ki ponovno znajde samo sebe ter lastno istovetnost,ki je kaj več kot skupna valuta,ki se ponovno aktivira,da ne uporabi demokracijo samo kot besedo tja v en dan,da si da nova pravila za večjo odprtost in demokratičnost s tem da obnovi volilne in sklepne mehanizme lastnih ustanov,predvsem parlamenta.Preden odobrimo ustavo pa, je nujno potrebno obnoviti idejo Evrope,ki hočemo sestaviti in postaviti nove temelje za demokracijo v Uniji.

Prevedel: Dimitri Brandolin

Conferenza dell’Ammiraglio di Squadra Ferdinando Sanfelice di Monteforte,

Rappresentante d’Italia presso il Comitato Militare della NATO

di Andrea Frontini  e Federico Vidic

L’Ammiraglio di Squadra Ferdinando Sanfelice di Monteforte, Rappresentante d’Italia presso il Comitato Militare della NATO a Mons (Belgio), è stato ospite, lo scorso 18 Aprile 2008, del Corso di Laurea in Scienze Internazionali e Diplomatiche di Gorizia.
L’evento, tenutosi presso l’Aula Magna del Polo Universitario Goriziano dell’Università di Trieste, è stato promosso e supportato dalla nascente sede goriziana del Comitato Atlantico Giovanile del Friuli Venezia Giulia, componente universitaria locale dell’Atlantic Treaty Association (ATA), che, nata nel 1954 all’Aja, promuove da più di cinquant’anni le tematiche legate alla NATO, alla sicurezza internazionale ed alle relazioni transatlantiche all’interno delle istituzioni della società civile.
Leggi il seguito di questo post »

La politica interna inevitabilmente influenza quella internazionale

Quando i media si interessano massicciamente di un evento, inevitabilmente interferiscono con il naturale svolgimento di tale atto. Ciò vale sia per le piccole cose nella vita di tutti i giorni, sia per ifatti straordinari e particolarmente delicati. Spesso infatti per operare con la dovuta cautela situazioni che si mostrano di difficile
risoluzione, si fa spesso ricorso agli appelli per il silenzio stampa.
È quanto accade ogni volta in seguito ad un rapimento. La politica e la stampa rendono astratte situazioni di sofferenza reali, complicano la gestione delle trattative per i mediatori. Con l’intervento di giornalisti e politici si /spettacolarizza/ tutto e generalmente essi conoscono a malapena i Paesi e le popolazioni di cui parlano.
Il problema recentemente messo in luce da stampa e politica è relativo alle trattative con i sequestratori. Alcuni paesi, come Stati Uniti, Germania e Gran Bretagna, hanno da sempre affermato la loro fermezza sostenendo di non voler trattare con i terroristi. E spesso quanto si dichiara è ben diverso dai fatti reali: nonostante essi mantengano posizioni, sono noti i casi in cui questi stessi Stati sono scesi a patti con organizzazioni terroristiche e con Stati detenenti ostaggi. Per citare qualche esempio: il sequestro del personale diplomatico dell’ambasciata americana di Teheran avvenuto durante la rivoluzione islamica nel 1970; crisi che si risolse con la sottoscrizione di un trattato segreto nel 1981 con oggetto la fornitura di armi americane all’Iran, in quel periodo in guerra con l’Iraq. Israele che nel 2006 aveva usato come /casus belli /il rapimento di un suo soldato al confine con il Libano, dopo la fine di una inutile guerra ha iniziato a negoziare per la liberazione dell’ostaggio.
Questi eventi, si sa, non fanno notizia, dunque “/è giusto che” /vengano quasi ignorati dai media e dall’opinione pubblica. Nonostante le posizioni prese da alcuni Paesi, dunque, le trattative per la libertà degli ostaggi avvengono sempre. Il problema è, a questo punto, mantenere gli eventuali accordi come segreti evitando di far trapelare i dettagli delle operazioni. Questo particolare non deve considerarsi come un limite alla libertà di informazione, piuttosto come metodo di tutela nel caso in cui si verifichi nuovamente un rapimento: se fosse assolutamente certo e risaputo che una certa nazione arrivi sempre a patti per salvare i propri cittadini… probabilmente sarebbero
in pochi a viaggiare all’estero.
Con questo si giunge a parlare del caso (o caos?) circa il rapimento del giornalista italo- svizzero di Repubblica Daniele Mastogiacomo, accompagnato dal suo interprete e dal suo autista afgani, avvenuto agli inizi di marzo 2007. Il sequestro è terminato con la liberazione di 4 talebani detenuti nelle carceri in Afghanistan e con la morte dei due afgani rapiti.
I rischi connessi per la liberazione di Mastrogiacomo erano di diversa matrice:
– Credibilità internazionale dell’Italia legata alla trattativa con dei terroristi e, quindi, all’emergere di una possibile “debolezza” del nostro Paese nei loro confronti;
– Utilizzo di una Ong come Emergency (con uno dei fondatori, Luigi Strada, esplicitamente contrario alla nostra presenza militare ed a quella degli alleati) anziché ai nostri reparti militari speciali e dei servizi segreti italiani ed afgani (che avrebbero dovuto collaborare assieme);
– Fomentare i sospetti che non tutti i rapiti godano di pari dignità di trattamento, sia italiani sia, soprattutto, afgani con la conseguenza di accrescere il consenso per i talebani e per il fondamentalismo anti-occidentale e anti Karzai.
La nostra credibilità internazionale è inoltre minata dalle critiche sempre nuove che in Parlamento e quotidianamente nei giornali, l’opposizione muove contro il governo, sempre alla ricerca delle dimissioni, sempre con la stessa retorica spettacolare. Per liberare Mastrogiacomo si è trattato come il governo di centrodestra fece per altri quattro ostaggi (due sono stati uccisi e tre liberati dai militari statunitensi). Ancora un caso dunque dove l’opposizione ha preferito mettere in crisi il governo perseguendo gli obiettivi di partito, utilizzando per i propri infantili giochi, le vite umane coinvolte nella vicenda.
Infine il quesito: è giusto trattare? Come ogni cosa dipende dalle proprie scelte personali e dai punti di vista. Pensiamo a quanto può essere diverso il ragionamento in politica o agli occhi dell’opinione pubblica. Pensiamo a quanto può essere diverso agli occhi di chi è in ostaggio. Ma ancora pensiamo a tutti coloro che vanno in scenari di guerra per aiutare il prossimo, o per puri scopi giornalistici, consapevoli del pericolo che possono correre. Pensiamo se sia più importante la vita di un uomo o la credibilità internazionale di uno Stato. Probabilmente la vita di un uomo non è quantificabile, ma se lasciamo che altri interessi scavalchino il suo valore, continueremo a compiere gli innumerevoli sbagli che la storia riporta.

Diego Pinna

Pordenonelegge.it Vladimir Bukovskij je razložil, da čaka Rusijo še dolga pot do demokracije

24. septembra na predavanju, ki ga je organiziralo zdrušenje La cifra v sklopu Pordenonelegge.it (Pordenone bere) je profesor Bukovskij izrazil, da je utrujen in potrt. Utrujen pripovedovati Zahodu, za katerega meni, da je zelo oddaljen, o svojih izkušnjah in o sedanji ter o pretekli Rusiji. Potem, ko je preživel 12 let v gulagih, zaradi nasprotovanja sovjetskemu režimu in potem ko so ga zamenjali s čilenskim komunističnim leaderjem Corvala leta 1976, se je bivši sovjetski nasprotnik preselil v Cambridge, kjer še vedno poučuje politične vede. Na srečanju – konferenci v Pordenonu z naslovom Rusija in Evropa po padcu berlinskega zidu, je Bukovskij obtožil sedanjo stanje v Rusiji in hinavstvo Evropskih držav, ko so dobrohotno sprejele predsedništvo Vladimirja Putina. Leta 2000, ko je Putin dosegel svojo prvo zmago na predsedniških volitvah, so mu vsi predstavniki zahodnih vlad hitro čestitali in ga sprejeli ter orisali kot nosilca sprememb v Rusiji. Bukovskij pa je že tedaj vedel, da v resnici ne bo prišlo do sprememb. Pričakoval ni nič dobrega s strani bivšega častnika KGB-ja in provincialnega intelektualca, ki ga je Boris Jelcin imenoval za svojega delfina proti koncu 90 let. Pravzaprav si je tedanji ruski predsednik hotel zagotoviti politično imuniteto in prav zaradi tega si je izbral Putina, potem ko mu je bilo popolnoma nemogoče obvladati tedanjo politično dogajanje. Bukovskij meni, da je, dandanes s Putinom, senca sovjetskega totalitarizma še vedno realnost. In to tudi, ker 80% vrhov ruskih institucij je v rokah bivših predstavnikov in članov KGB-ja, tajnega državnega aparata, ki se danes samo skriva pod novim imenom FSB-ja. V resnici komunizem v Rusiji ni popolnoma propadel leta 1991, ker sovjetsko mišljenje je še danes živo in tudi ker v Rusiji se ni nikoli vršil proces, ki bi spodbudil sprembo. Povedati je treba, da je svet prehitro napovedal konec hladne vojne in predvsem prehitro sprejel novega ekonomskega partnerja. Tako, v ekonomskem kaosu, je bogastvo države padlo v roke krute in brezsrčne ekonomske oligarkije, ki ima močan vpliv na vlado, medtem ko je slednja ostala v rokah vodilnega sistema, ki ga sestavljajo ministrstvo za notranje zadeve, KGB oz. FSB in tajna policija. Torej po mnenju Bukovskijega se skuša v Rusiji obnoviti sovjetski režim. Poskus nima ničesar ideološkega in predstavlja samo voljo, da bi Rusija ponovno postala svetovno priznana politična in ekonomska sila. Vodilni politični predstavniki se shizofrenično obnašajo: na eni strani stalno kršijo človekove pravice, na drugi pa bi radi pokazali Evropi demokratično in civilno državo. Operacija, nemogoča v zvezi z ekonomijo in nadzorom ozemlja, žanje velike uspehe pri koncentraciji moči, represiji čečenske neodvisnosti, korupciji političnih predstavnikov in pri spreminjanju volilnih izidov v prid oblasti. Javno mnenje je pod stalnim nadzorom z omejitvijo pravice do prostega izražanja, s stalnim ustrahovanjem ali celo z umorom tistih, ke se z vlado ne strinjajo.

Zaradi zgoraj omenjenih razlogov umor častnice Anne Politkovskaye dne 7. oktobra ni Bukovskijega presenetil. Gotovo pa ga je ta dogodek presunil, tako kot milijone drugih prebivalcev Rusije, ki so naveličani, prav tako kot on, vse te pokvarjenosti. Iz konference se je dalo razumeti, da profesorja ne preseneti toliko, tisto kar se vsak dan dogaja v Rusiji, temveč predvsem hinavsto in brezbrižje sveta pred rusko realnostjo. Sprašuje se, kako je mogoče, da svetovni leaderji ne prepoznajo ruske vlade kot diktatorske in kako to, da se še vedno prilizujejo njenemu vladarju. Pri vsem tem je v Rusiji otroška umrljivost na ravni brazilske, srednja življenjska doba je 55 let in onesnaževanje prinaša hude posledice na zdravje novih generacij. Tako osebnosti kot Vladimir Bukovskij, kljub minevanju časa in političnim spremembam se še vedno čutijo in smatrajo za disidente.

Prevedel Samuele Zeriali

L’omicidio della giornalista:un chiaro segnale di minaccia della libertà di stampa

 

Uno dei diritti fondamentali su cui poggia ogni democrazia è stato violato:il diritto all’opinione, alla parola, all’espressione. Il 7 ottobre non solo è stata zittita una giornalista “scomoda”, quel giorno la Russia ha mostrato al mondo quel lato più oscuro di sé, quello di un paese in cui i diritti e le libertà dei cittadini vengono troppo spesso e facilmente negati.

Anna Politkovskaja si dimostrò da subito una cronista onesta e curiosa che abbracciando le libertà della perestrojka approdò alla stampa indipendente: prima con la Obshaja Gazeta, poi con la Novaja Gazeta. Ma dal momento in cui i nuovi paesi dell’Unione Sovietica cominciarono a camminare sulle proprie gambe, non tardarono a scoppiare una serie di lotte intestine, tra le quali la più feroce fu quella che dal 1994 imperversa nella regione della Cecenia. Ed è proprio alla questione cecena e alla critica del potere in questa zona che Anna dedicò gran parte del suo lavoro.

Accanto a queste critiche, la giornalista si fece notare per le posizioni assunte contro l’attuale equilibrio di potere russo e più in particolare verso il presidente Putin. Nel corso degli anni la cronista andò maturando l’idea che i sequestri, le uccisioni extra-giudiziarie, le sparizioni e le torture fossero il risultato di scelte politiche proprie del premier russo.

Lasciano forse l’amaro in bocca le parole pronunciate a Dresda da Putin, proprio nel giorno del funerale della giornalista: “Un delitto inaccettabile, un’atrocità che non può rimanere impunita”. Un sorriso amaro perché quel giorno, a quel funerale, tra le 2000 persone presenti, ci fu la totale assenza di qualsiasi rappresentante di rilievo delle istituzioni russe. Una “mancanza” che, forse, a mio avviso, poteva essere evitata.

Certo le parole pronunciate dal premier sono lodevoli e degne di nota, ma è forse anche vero che in certe circostanze i fatti valgono più di molte parole. Putin considera questo assassinio un danno per la leadership russa e specialmente per quella cecena; un grave danno morale e politico proprio perché va a danneggiare quel sistema politico che si sta costruendo,un sistema in cui la libertà d’opinione è garantita a tutti.

È proprio sulla figura del possibile mandante dell’assassinio che l’opinione di Putin e quella della stessa Politkovskaja collidono. Nell’ultima intervista rilasciata prima del tragico evento, la cronista disse chiaramente che Razman Kadyrov aveva più volte espresso la volontà di volerla uccidere. Quelle della giornalista furono parole molto dure a riguardo: “Lui è un pazzo,un idiota assoluto. Non gli piace che io lo ritenga un bandito di stato, che lo consideri uno degli errori più tragici di Putin”.

Il premier Kadyrov infatti, è uno degli alleati più importanti per Putin nella capitale cecena. Ma al contrario della giornalista, Putin da sempre crede che le rivelazioni della Politkovskaja non abbiano mai né danneggiato la politica di Kadyrov né creato ostacoli alla sua carriera politica.

Per tutta la sua vita Anna continuò a scrivere senza limitazioni o timori, sempre continuò a “dare fastidio” a molti. Come molte figure del passato a lei simili, figure di dissidenti in un certo senso, la giornalista continuò a creare tensioni anche dopo la sua stessa morte. Pochi giorni dopo il delitto infatti, la Novaja Gazeta decide di pubblicare la bozza dell’ultimo articolo da lei scritto. Un articolo corredato da alcune immagini provenienti dal materiale rinvenuto nell’appartamento della giornalista, immagini a dir poco “tremende” di due uomini seviziati probabilmente da agenti ceceni filo-russi. Nel pezzo, rimasto incompiuto,la cronista accusa le forze cecene filo-russe di torturare civili e presunti ribelli.

Proprio questo reportage,secondo gran parte degli osservatori, sarebbe il movente dell’assassinio della giornalista che aveva annunciato di lavorare a un servizio sulle torture commesse dagli uomini di Kadyrov.

Se tale scenario si rivelasse fondato, non credo di esagerare dicendo che quella in cui viveva Anna è una Russia non troppo distante dal vecchio paese sovietico,dominato da centralismo e totalitarismo. Un paese dove ogni forma di deviazionismo era punita,dove ogni pensiero “scomodo” veniva fatto tacere proprio come è stato fatto con Anna Politkovsaja.

“Nell’arco della mia esistenza voglio riuscire a vivere una vita da essere umano,in cui ogni individuo è rispettato”. In questo Anna credeva.

Monica Muggia

Nedvomno sta Italija in Rusija dve različni državi, in to ne samo zaradi tega, ker ima prva katoliško usmerjenega vladnega ministra, druga pa predsednika, ki pozitivno ocenjuje posiljevalce.

Izmed mnogih razlik je gotovo najvažnejša tista, ki ji je ime civilna družba. Ta magična formula se ni nikoli utrdila v Rusiji, in to zaradi različnih razlogov. Pravzaprav zgleda, da niti iz pepela izumrlega komunističnega režima, ni nastal pravi humus, ki bi zgradil trdno civilno družbo. Prav letos pozimi je Putin določil z novim zakonom, da je lahko katera koli organizacija zaprta oz. ukinjena, če bo vlada priznala-dokazala, da jo ta ne špoštuje.

Aktivni član neke organizacije je Sasha Philippova, tridesetletnica iz mesta Cheboksary v deželi Chuvasha, poročena in mati devetletne hčerke, zaposlena pri neki privatni firmi. Spoznal sem jo letos pozimi, ko sem sodeloval pri kampusu, ki ga je organizirala v svojem rodnem mestu. Po umoru častničarke Politkovskaye sem jo vprašal, kaj ona misli o Rusiji.

Njeno, po e-mailu izraženo mnenje, je negativno. Začne se pač s trditvijo, da v Rusiji demokracija ne obstaja, nato se nadaljuje s sledečim stavkom: « Vem samo, da politika ni nikoli dobra in vem tudi, da politiki zlorabljajo svojo moč za uresničitev osebnih interesov. Čeprav so se prejšnji teden vršile volitve v deželi Chubasha, jaz se jih nisem udeležila, ker pač jim ne verjamem. Res pa je, da tu, v tej državi, je bolje ne imeti kaj opraviti s politiko.« Nadaljuje pa s sledečo izjavo: « Težko mi je pisati tako negativno mnenje o Rusiji. Rusija je meni kot mati, ki čeprav hudobna, jo še naprej ljubiš.»

Rešitev, ki jo Sasha ponuje je aktivizem preko njene organizacije, ki ni politično usmerjena. Sasha organizira tabore, kjer lahko ruski študenti srečajo in spoznajo sovrstnike iz raznih evropskih držav. Uspeh njenega dela je sočutje in spoštovanje med maldimi iz različnih držav in z različno kulturo in to prav v današnjih časih, ko so si kulture tako nezaupljive ena do druge. Problem je prenos teh idealističnih misili na rusko politično realnost. Težko je preskočiti zid, ki ga politika gradi in ki ločuje ljudi, zid zgrajen iz razočaranja in na moč katerga vplivajo mediji. Prav ruski mediji so problem s svojim močnim vplivom nad prebivalstvom.

Spominjam se pogovora s rusko mladenko, ki je komaj dokončala univerzo. Trdila je, da je bila ruska vojna proti Čečeniji dobra akcija, saj se mora Rusija braniti pred čečenskimi teroristi, ki pobivajo otroke. Zgledala je parodija Berlusconija, ko pridga o kuhanih otrok na Kitajskem, samo, da je ona verjela sami sebi. Mediji uporabljajo laži in izmišljotine tako, da si pridobijo odobritev prebivalstva.

Imeli smo mnogo takih pogovorov, saj, nam tujcem, ni uspelo razumenti, zakaj prebivalci Rusije se niso uprli Putinovi odločitvi, da bo on sam izbral predsednika dežele Chuvasha, s tem da mora utrditi vlado zaradi varnostnih razlogov. Prebivalci so reagirali ali s posmehom ali s dvigom rok. Potem ko sem se vrnil v Italijo, sem izvedel, da so aretirali nekega podjetnika prav iz mesta Cheboskary, ker je hotel nastopati na volitvah kot kandidat proti sedanjemu predsedniku. Izpustili so ga takoj ko je zapadel rok predložitve kandidature. Tisto, kar me je največ presunlo je dejstvo, da tako močno razočaranje ni prepričanje starejše osebe rojene pod Sovjetsko Zvezo, ampak je lastno mlademu človeku, ki ni doživel sovjetskega režima in že sovraži novo «demokratično» Rusijo.

Prevedel Samuele Zeriali

Tudi letos se je uspešno zaključila tretja izvedba festivala okusov srednje Evrope “Gusti di frontiera-I sapori della mitteleuropa”,ki ga je organizirala goriška občina od 29. septembra do 1. oktobra v osrčju stare Gorice. Prireditev je bila dobra priložnost za predstavitev naše večkulturne pokrajine ter pomembnosti sodelovanja med različnimi narodi,ne samo v čezmejnem smislu, temveč predvsem znotraj pokrajine same. Meje, navsezadnje, ločijo teritorij le z nepomembnimi črtami, ki pa ne morejo in ne smejo uničiti tradicije,ki od vedno veže ljudi na tem geografskem področju.V teh treh dneh je Gorica ponovno odkrila prednost lege, ki je stičišče italijanskih,srednje-evropskih ter balkanskih korenin: posebnost, ki je, predvsem danes, pravo bogatstvo.

Prvi vtis, ki ga človek začuti vzdolž okrašenih ulic je enkraten; mamljive dišave in okusi povrnejo mestu tisto otipljivo toplino, ki je v vsakdanu, žal večkrat, ne začutimo več. Ljudje se brezskrbno sprehajajo ob zvokih glasbe in smeha. Po Korzu opazimo večbarvne kioske, ki nudijo celo kopico dobrot ( ob “tradicionalnih” s sendviči in čokoladnimi palačinkami, izstopajo tisti s tipičnimi dobrotami, kot so slivovi njoki, spazli s polento in gobami, friko…), pa tudi pijače ne manjka, seveda pivo združuje vse, ki razposajeno in brez določenega cilja končno pešačijo med ljudmi, ki si jih v vsakdanu težko skupaj predstavljamo v istem okolju. Stojnice se šopirijo z antikvitetami, knjigami, drobnimi okrasnimi predmeti (ter seveda obveznimi reprodukcijami portretov Franca Jožefa). Presentetljiva je spretnost, s katero se Gorica povrne v čas, ki nekateri naivno označijo za pozabljenega.

Visoka udeležba je zasluženo nagradila “okuse srednje Evrope-gusti di frontiera”, ki ni prispevala le k podpiranju tovrstnih prireditev v Furlaniji Julijski krajini, ampak tudi potrdila, da se na to področje, ki je bilo nekoč izraz trenj, danes povrnila vedrina in potreba po sodelovanju ter integraciji. Naša želja je, da bi se tovrstne prireditve le še bolj razširile in vedno znova podčrtovale potrebo po razvoju in zaščiti te enkratne dediščine, ki ne sme utoniti v pozabo.

 

Eva Stepančič

 

 

 

Objavljamo pismo, ki nam ga je bralec poslal v zvezi s člankom: “Fojbe: med resnico in polemiko”, ki je izšel v majski številki. Morebitne pripombe bomo objavili v prihodnji številki. Pišite na e-pošto: sconfinare@gmail.com

Dragi prijatelji in prijateljice časopisa “Sconfinare”, najprej naj se predstavim; ime mi je Alessandro Perrone, sem deželni svetnik izvoljen, iz vrst stranke italijanskih komunistov in to stranko tudi predstavljam na deželni ravni. Prav v tem kontekstu sem spoznal vaš študentski časopis (1. majsko številko) in, čeprav pozno, vam čestitam za izredno delo ter inovativno podobo revije. Želim vam, da bi nadaljevali tako zavzeto naprej, po vaši poti.

Kot ste verjetno že uganili, je moj prispevek namenjen odličnemu članku o fojbah, ki sta ga objavila Athena Tomasini ter Antonio Ferrara, ker sta kljub objektivnemu pogledu na pekočo vsebino, zašla v napako ter objavila spisek imen, ki je izšel v lokalnem tisku ob koncu zime v okviru razprave o fojbah z raznimi netočnostmi.

Prav uredniki so na prvi strani namignili na dejstvo, da je nemogoče izračunati točno število deportirancev in vzrok njihove kasnejše smrti (iz samih spiskov lahko opazimo, da je več deportirancev umrlo pozneje, za posledicami raznih okužb, predvsem tifusa). Objavljen spisek žrtev fojb šteje 1100 imen; dejstvo, ki pa ni bilo doslej znano javnemu mnenju je, da se je 110 “žrtev” vrnilo iz zaporništva. Težko je namreč razložiti vrnitev ‘italijanskih mučencev’, likvidiranih zaradi njihovega italijanstva, iz zaporništva domov k slovanskim komunistom.

Poleg tega je kar 149 ljudi umrlo pred prvim majem 1945, torej med vojno in v teh krajih pod nemško okupacijo, ki je nadomestila italijansko Salojsko republiko z imenom ‘operacijska cona jadranske obale’ oziroma ‘Adriatisches Kustenland’. Vojne je bilo konec šele 1. maja 1945.

Drugih 500 imen ne zadeva goriških deportirancev, temveč vojake (iz vseh koncev Italije) iz raznih italijanskih kolaboracionističnih skupin, ki so živeli v Gorici (bersaljeri Mussolinijevega bataljona so npr. bili zaprti na območju Tolmina, obalni bataljon pa na območju Cal di Canale); prisotna so tudi imena 33 domobrancev, slovenskih paravojaških skupin, ki so sodelovali z nemškim okupatorjem.

Na seznamu je tudi 38 imen aretirancev z območja Tržiča, in na koncu še civilni deportiranci iz Gorice, katerih je približno 200, med katerimi je bilo mnogo skvadristov, fašističnih funkcionarjev, nekaj žensk, pripadnic vojske in drugih nacističnih kolaboracionistov, ki so bili podvrženi vojnim zakonom zaradi svojih funkcij in aretirani.

Drugače pa je, kar zadeva karabinjerje: njihov red je bil ukinjen na nemški ukaz 25. julija 1944.

Karabinjerji so spadali torej v druge kolaboracionistične skupine: v glavnem je bila to Milica za zaščito teritorija, torej enakovredna Nacionalni republikanski straži v Salojski republiki.

Ostali karabinjerji so bili vključeni v policijsko organizacijo (ki je bila podvržena nemškemu okupatorju), čeprav so obdržali določeno samostojnost, predvsem v manjših centrih. Medtem, ko so bili vsi karabinjerji, ki so se uprli priključitvi v okupatorjeve vrste, ker so hoteli obdržati obljubo zvestobe dano Kraljevini Italiji, deportirani v nemške lagerje, kjer jih je mnogo izgubilo življenje.

Vse te dopolnitve seveda ne spremenijo dramatičnosti dogodkov in tragedij, ki jih je pretrpelo ljudstvo tega območja, predvsem pa ne spremeni občutkov tistih, ki še ne vedo kakšen konec je doletel njihove drage. Po mojem mnenju (in ne samo) je dejstvo, da je za vso to gorje odgovoren fašizem, najprej, zaradi poskusa nacionalizacije Slovencev in Hrvatov, nato za poskus uničenja le-teh z vojaškimi napadi ter zavezništvom z nacisti. Vse to pa je privedlo do krvoločne verižne reakcije, ki se ji nobena stran ni izognila.

Kar zadeva spiske imen pa je treba podčrtati, da so dvomljivega izvora in niso zato verodostojni. Ni namreč znano, kako in zakaj so se znašli v rokah gospe Morassi (hčerke enega od deportirancev), ki jih je sama izročila Prefekturi. Tu pa so bile pridržane približno tri mesece in postale javne na predvečer volitev.

Tržiš, 12. julija 2006

Prevod: Eva Stepančič

Pred dnevi sva Giorgia in jaz naključno odkrila majhno, nepoznano in zapuščeno židovsko pokopališče, ki se nahaja v neposredni bližini državne meje in bolje znanega “Casino Fortuna”.

Pokopališče je težko dostopno in nek mož, v katerega dvorišče sva neopazno zašla, nama je obrazložil, kako priti do njega. Presenetljivo je bilo dejstvo, da nas je ogovoril v perfektni italianščini, medtem ko lahko na eni roki preštejemo tiste, ki onstran meje v Gorici obvladajo slovenščino.

Sledila sva danim navodilom in dospela do pokopališča, v bližini katerega nemoteno teče potok. Voda je bila Židom zelo pomembna, saj je bila simbol za življenje, ki se nikoli ne prekine.

Predno bi vstopila se trenutek vstaviva, ne samo kot znak spoštovanja da kraja večnega počitka, temveč predvsem zaradi zapuščenosti v kateri se pokopališče nahaja. Okrušeni in razmajani nagrobni kamni, iz katerih se z veliko težavo razbere ime tistega, ki tamle počiva, med temi tudi imena pomembnih družin Morpurgo, Michaelstaeder…

Burja in dež bosta kmalu zabrisala za vedno še tisto malo čitljivih napisov in tako izbrisala za vedno pomemben del naše zgodovine.

Našo pozornost je nato pritegnila vrsta grobov z istim datumom smrti 1910, poleg tega pa nobena razlaga o tem kar se je bilo zgodilo vsem tistim, ki so v tako velikem številu preminili v istem letu.

Paradoks predstavlja, ob zidu postavljen napis “Casino Fortuna”, ki obvešča o casinoju, obenem pa nekako vodi pogled mimoidočega na zapuščeno pokopališče…in ironično povezuje igro s smrtjo.

Najbolj pa zaboli dejstvo, da je bil Casino postavljen prav ob pokopališču za katerega nihče se ne zmeni in katerega sledi bodo kmalu izbrisane, tako da bomo za vedno prikrajšani dela naše domače zgodovine.

Prevedel Samuele Zeriali

Dograditev železnice leta 1906 je bil zaključek dolgoletnega procesa, ki je obnovil prometno mrežo, ki je povezovala Gorico z ostalimi deli cesarstva.

Proces se je začel nekaj let prej, ko so prišli v Gorico C.V.Czoering, funkcionar, ki je imel nalogo preveriti vse možnosti, ki bi omogočale razvoj tega dela »Kustenlanda« in družina nemškega izvora Ritter. Slednja je izbrala Gorico za sedež svojih dejavnosti.

Izbira je imela izredni pomen za Gorico, saj so Ritterjevi pritiskali na cesarsko oblast, da bi Južna železnica, ki bi povezovala Dunaj s Trstom in ki jo je finansirala družina Rothscild, peljala mimo Gorice. Razlog za to zahtevo je bila potreba povezav za dostavo izdelkov in trgovanje s Trstom ter drugimi centri Avstro-Ogrskege. Do tega je prišlo leta 1860.

Zgraditev železnice pa je povzročila določene urbanistične spremembe. Železnico je bilo treba povezati z mestnim središčem in tako je nastala cesta, ki danes ni nič drugega kot znameniti »Corso Italia« oz. Najpomembnejša ulica, ki pelje skozi mesto.

Južna železnica ni zadostvovala novim potrebam po sodobnejših povezavah za trgovanje. Železnica sama je pospešila trgovanje ne samo družine Ritter, temveč cele vrste manjših in večjih trgovcev in družb (obrtniki in proizvajalci vina) ki so se tako preselili v Gorico in tu uspešno obratovali.

Lokalne oblasti so razumele, da le nova železnica, ki bi peljala do Koroške, to je najvažnejšega trgovskega centra za goriške trgovce in obrtnike, bi lahko bila kos povečanemu prometu.

Ta železnica je današnja tako zvana »Bohinjska železnica«, ki je prišla v Gorico šele leta 1906. Razlogi, da je bila zgrajena komaj na začetku 20. stoletja so bili tehnični problemi vezani na nedostopnost ozemlja, ki pa obenem nudi potniku lep razgled celotnega ozemlja. Železnica je bila pomemba avstrijskim oblastem ne samo zaradi ekonomskih razlogov temveč tudi vojaških,saj je dovoljevala hiter premik vojaških enot do meje z Italijo. Ta poteza pa se je pozneja pokazala za strateško zelo šibko točko, saj je postala med prvo svetovno vojno lahko dosegljiva tarča za obstreljevanje.

Leta 1906 pa je prihod železnice predstavljal za Gorico donos novih moči in dohodkov z dograditvijo novih ulic in zgradb v neposredni bližini železniške postaje. Trgovci so tako bili čim bližji postaji, kar je pozitivno vplivalo na trgovanje s Koroško. V čudni igri vsode je Gorica dosegla svoj višek le osem let pred vojno, po kateri so tu nastale nove meje, ki so odrezale Gorico od njenega zaledja in nenadoma vse te železniške povezave so bile neuporabne in zamanj.

Vseeno do druge svetovne vojne so lokalni trgovci uporabljali del železnice za trgovanje z ozemljem ob Soči. Tudi to ni trajalo dolgo. Po drugi svetovni vojni pa je prišlo do novih sprememb, ki so onemogočile še to poslednje trgovanje in celo odrezale železnico od mesta za katerega je bila le-ta zgrajena.

Prevedel Samuele Zeriali

9. julija 1906 je potekala slavnostna otvoritev »tranzalpinske železnice«, ki je povezovala Dunaj s Trstom z vmesno postajo v Gorici. Tako je Gorica postala pomembno postajališče in mesto skozi katerega je potekala najpomembnejša železnica celotne Avstro-Ogrske; železnica, ki je povezovala prestolnico – Dunaj s Trstom edinim pristaniščem cesarstva.

V sto letih pa se je slika mesta Gorice popolnoma spremenila. Minuli so časi, ko je znameniti trg predstavljal središče celotnega ekonomskega življenja mesta Gorice. Mesto je v tistem času bilo bogato, kulturno pomembno in mlado. V poznejših časih ( k sreči preminulih) pa je isti trg predstavljal prelomnico med dvema ideološko / politično popolnoma različnima svetovoma.

Obdobje hudih ideoloških konfliktov je mimo. Danes se lahko brez težav primerjamo in sporazumevamo s sosedom onstran meje predvsem z uporabo angleščine, ki je dobila status internacionalno uporabljenega jezika; uporabljamo isto denarno enoto in končno so napotili časi vzajemnega sodelovanja v skupnih projektih, čeprav se spopadajo z različnimi težavami.

Prav ti projekti bi lahko predstavljali sredstvo, ki bi pomagalo Gorici pri rekonstrukciji svoje preteklosti kot pomemben kulturni in ekonomski center.

Ni moja naloga rešiti problema s katerimi se mesto spopada, bil bi tudi nemočen pri tem, menim pa, da je moja dolžnost obveščati o težavah, ki jih Gorica ni zmožna rešiti in postaja vedno manj gospodinja same sebe.

Gorica s svojim ozemljem mora strmeti za take cilje, ki vključujejo tudi Novo Gorico in obe skupaj (Gorica in Nova Gorica) morata ciljati na uresničitev tistega ozemlja, ki je že obstajalo, ozemlja, ki ni več ločeno temveč edinstveno s skupnimi cilji. Za uresničitev tega cilja niso dovolj le predavanja in skupne kulturne pobude, ob njih morajo stati projekti za uresničitev skupnih objektov: cestni promet, železnica, skupna univerza v evropskem duhu…

Gorica in Nova Gorica napočil je čas izbire, ki vama nudi možnost, da postanete enotni in pomembni na evropski ravni in samo tako bo lahko »Piazza Transalpina« postala center in simbol ozemlja v skupni Evropi.

Prevedel Samuele Zeriali

Preprost zidek in mreža, samo to zaznamuje eno izmed najbolj vročih mej prejšnjega stoletja, meja, ki je predstavljala delitev med vzhodom in zahodom, med komunizmom in kapitalizmom, med Gorico in Novo Gorico. Stvari pa se spreminjajo in spremembe so začele že dolgo pred zaključkom hladne vojne. To sta omogočili dobra volja in želja po medsebojnem sodelovanju obeh enot tistega ozemlja, ki je bilo nekoč zedinjeno.

»Arcipelago 06« je druga izdaja festivala sodobne čezmejne umetnosti (Festival d’arte contemporanea transfrontaliera), ki bo potekal od prvega do osmega julija ob obmejni črti, ki gre od mejnega prehoda »San Gabriele« do Solkana in na trgu »Piazza Transalpina«, nekoč ekonomski in kulturni center enotnega ozemlja, pozneje pa obmejni trg, priča dveh realnosti. Poraja se vprašanje, kako lahko trg, točka, kjer se združujejo ljudje in ulice, postane mejnik?

Trg naj bi imel vlogo združevanja in razstava Arcipelago mu simbolično predaja to vlogo. Umetniška dela razpršena in različna so kot otoki, ki morje zakonskih odlokov in birokracije ločuje enega od drugega, a jih obenem združuje oblika, saj umetniška dela zlahka gredo skozi najrazličnejše meja.

Razstava obenem je tudi povod za mnoge druge kulturne pobude, kot recitacije, gledališke predstave, animacije in glasbeni koncerti.

Umetniška dela, ki so letos razstavljena emblematično predstavljajo uspeh te pobude, v enem samem letu se je število prisotnih umetnikov kar podvojilo in slednji predstavljajo mnoge države; od Bosne-Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Slovenije do Italije, Nizozemske ter Škotske.

Že v drugi izdaji se razstava odpre Evropi in s tem potrjuje pomembnost kočljive tematike, ki jo predstavljajo meje, obenem pa predstavlja trud, da bi končno vse meje bile premagane. Poleg vsega tega trg sam predstavlja eno izmed evropskih mej, ki gredo od Pirenejev do Egejskega morja in ki jih skušamo odpraviti.

Razstavljena dela so advangardna in umetniki večkrat uporabljajo neobičajna sredstva – več ali manj učinkovita – s katerimi pritegniti pozornost obiskovalca in mu posredovati svoja čustva in ideje.

Nasvet je, da si zamislimo razstavljena dela kot eno celoto, v italijanščini nam to prikazuje že sam naslov Arcipelago-otočje, skupina otokov.

Obenem pa si lahko ob posameznem umetniškem delu, otoku, zamislimo in z mislijo prestopimo meje.

»Sconfinare« – prestopiti meje je za nas najpomembnejša misel, ki ne predstavlja samo rdečo nit, ki vodi gledalca skozi razstavo, temveč mora postati vrednota za vsakogar, ki se nahaja v tem »obmejnem« mestu. Tudi mi študenti smo prišli v Gorico s to zamislijo, z voljo, da bi prestopili vse meje.

Prav zaradi vseh teg zgoraj omenjenih razlogov popolnoma podpiramo trud vseh organizatorjev razstave: PROLOGO iz Gorice in KREA ter LIMB iz Nove Gorice in si voščimo, da bi vsak obiskovalec razstave za trenutek pogledal onstran meje in si zamislil eno samo združeno okolje, en sam trg brez zidka in mreže.

Prevedel Samuele Zeriali

Come una voragine la scomparsa dell’ex- presidente serbo Slobodan Milosevic (avvenuta l’11mazo scorso n.d.r.) ha catturato l’attenzione delle principali testate giornalistiche europee. Abbiamo appreso così le cause apparentemente naturali del decesso, il rammarico dei nostalgici e quello, forse maggiore degli inquisitori, i litigi riguardanti la sepoltura. Oltre la sua cronaca però l’evento spinge a focalizzare l’attenzione sulla regione balcanica e sull’istituzione del Tribunale Internazionale per i crimini in ex-Jugoslavia. In entrambi i casi è naturale chiedersi che cosa rappresenti la scomparsa del leader.
Per la Serbia essa potrebbe costituire un’occasione per affrontare la propria storia recente ed esorcizzare i demoni del passato, operazione tuttavia molto ardua. Oggi il Paese è attraversato da una divisione politica variegata tra progressisti e nazionalisti, con una leggera prevalenza della destra. L’attuale governo è infatti portavoce di un nazionalismo conservatore e tradizionalista amplificato dal risorgere della Chiesa Ortodossa. La religione non solo ha ritrovato il fervore popolare, ma si è inserita nel mondo politico, caricandolo di simboli e miti che, in spregio ad ogni laicità dello stato, hanno portato verso una “divinizzazione della nazione”. La possiamo riconoscere nell’atteggiamento serbo verso il Kosovo. La regione è infatti considerata la culla della nazione, sede di monasteri e luoghi sacri che hanno forgiato l’identità nazionale. Tuttavia esso è, ormai da un decennio, un corpo estraneo inaccessibile ai serbi non residenti e da altrettanto i luoghi di culto non sono più oggetto di visite e pellegrinaggi. L’indipendenza probabilmente permetterebbe un transito più agevole, riaprendo ai serbi il proprio patrimonio identitario senza minarne l’autenticità, ma “la religione politica della nazione” (secondo un’espressione di Ivan Colovic) cozza con queste considerazioni.
Non sorprende quindi lo scontro continuo tra i messaggi di commiato all’ex-presidente lasciati dai cittadini di Belgrado a radio B92, tra saluti affettuosi e addii velenosi, elogi ad un eroe e maledizioni per la mancata condanna di un criminale: è lo specchio di una Serbia divisa e brancolante. La morte di Milosevic potrebbe spingerla ad imboccare una direzione definitiva, ma i tempi non sono maturi. Scacciare i fantasmi del passato è difficile perché alla fine della guerra non è stato accusato l’intero popolo serbo; si è chiesto invece d’individuare dei singoli responsabili, soluzione certo opportuna, anzi ineccepibile, ma sposata alla difficoltà di definire nettamente criminali e non, liberando così un’ampia zona di contingenza (tra presunti carnefici, complici scampati, fiancheggiatori e sostenitori passivi) che naviga nella società serba rallentandone l’emancipazione dall’eredità delle guerre.
Infine un breve accenno alla situazione del Tribunale internazionale. Alcuni dicono che la morte di Milosevic l’abbia ucciso. Certo sarebbe stato meglio che tutto fosse accaduto dopo il raggiungimento di un verdetto. Ora infatti in mano a Carla Del Ponte e colleghi rimangono per lo più le critiche ai lunghi tempi di procedura. Non è certo questa la sede e non sono mie le competenze per discutere approfonditamente la questione. Vale solamente la pena di ricordare che alcuni criminali incriminati sono ancora in circolazione. Un’energica azione dei procuratori per spingere le autorità nazionali alla cattura e all’estradizione, potrebbe spegnere le polemiche. I protagonisti (procuratori, UE e governanti serbi) sembrano averlo capito: l’UE ha deciso di non sospendere i negoziati di associazione e stabilizzazione e in cambio la Serbia ha dichiarato il suo impegno nella cattura ed estradizione di Ratko Mladic, con toni tanto risoluti e precisi riguardo alle condizioni del ricercato da far pensare che egli abbia già un piede all’Aja. La convergenza d’interessi tra gli attori comunitari e governativi potrebbe dunque assicurare un altro criminale alla giustizia, risollevando le sorti del Tribunale Internazionale e il cammino della Serbia verso l’UE.

Flickr Photos

Commenti recenti

Anulik su Armenia e Nagorno Karabak…
Edoardo Buonerba su Benvenuti al Sud
Fabione su Un piccolo riepilogo sulla…
marzia su Agenzie interinali
dott. Luca Campanott… su Il Friulano non è una lin…

Blog Stats

  • 11.461 hits