You are currently browsing the tag archive for the ‘Go & Go’ tag.

Besede, besede, besede sta prepevala slavna italijanska pevca Mina in Alberto Lupo v davnih sedemdesetih letih. Naslov te slavne in nepozabljive pesmi se dobro ustreza z vsemi načrti, ki naj bi peljali do prekomejnega sodelovanja tukaj v Gorici. Težko bi bilo jih našteti vseh. Pomislite, da že leta 1999 London School of Economics je priredila načrt dolg okoli 180 strani prav o tem argumentu. Nima smisla povedati, da nič, ali skoraj nič od vsega tega, ni bilo izpeljano.
Treba je citirati dva posebna projekta, ki nista nikoli bila izpeljana. To sta evropska prekomejna univerza in prekomejna bolnica.
Prvi načrt, ki nas zanima od blizu (če bi bil izpeljan), je bil mišljen že zdavnaj, kajti prvi pogovori o tem so se vršili med misleci t.i. goriške civilne družbe že v polovici devetdesetih let. Prvotna ideja je bila ustanovitev univerzitetnih in post-univerzitetnih tečajev v predelih že obstoječih univerz na obeh straneh meje. V sklopu tega projekta naša fakulteta Mednarodnih in Diplomatskih Ved naj bi imela centralni položaj in pomembnost. Jasno je, da ni bilo narejeno tisto kar je bilo mišljeno, a pravzaprav današnje univerzitetne politike se še bolj oddaljujejo od teh idej. Vse to je potrjeno, če pomislimo, da niti eden izmed vseh različnih univerzitetnih curricula ne predvideva tečaj slovenskega jezika! Drugi velik načrt, ki je bil pripravljen a potem ni bil izpeljan je projekt prekomejne bolnice. Morda vsi ne vedo, da je razdalja med bolnicama v Gorici in Novi Gorici le 300 metrov. Ideatorji tega projekta so se nanašali prav na te fizične podatke in na potrebo, da se ustanovi neko specializirano zdravstveno strukturo. Pomislili so na združeni bolnici, kateri bi bili povezani s podzemnim tunnelom, ki na tak način bi omogočil hitro izmenjavo podatkov. Tu, če mogoče, je položaj še bolj zapleten in členkovit od prejšnjega. V tem slučaju, poleg zakonodajnih in strukturalnih težav so se pridružile še politične ovire, saj velik del mestne in deželne desnice je od vedno ideološko nasprotoval ideji resničnega sodelovanja z mestom Nove Gorice v zdravstvenem področju. Tako obnašanje izhaja iz očividnih ideoloških vzrokov, pravzaprav omejenosti ideologije; a tudi zaradi ideje o neki domnevni veličini mesta Gorice. Tako dandanes projekt ni samo propadel a deželni odbor se je odločil, da se bo moralo ponovno zgraditi goriško bolnico in to v točki ki je popolnoma izven središča in oddaljena od meje (območje železniške postaje).
Lahko bi se še mnogo povedalo o vseh načrtih, ki niso bili izpeljani, a se bom ustavil tu. Hotel bi vas samo spomniti, da projekt, ki najbolje predstavlja prekomejno sodelovanje med Goricama je avtobus, ki povezuje mesti… Zdi se mi, da je to zelo malo.
London School of Economics trdi v svoji raziskavi, da bodo morale biti izpeljane resne politike sodelovanja, če ne bodo stroški vključitve Slovenije v Evropsko Unijo in v območje Schengena višji od koristi. Mnenja sem, da čas je že minil, tudi če upam, da to ni res.

Politika župana Romola in njegovega odbora, morda zaradi zvestobe do dela desniških volivcev ali še slabše do ideologije, je omejila Gorico v praznovanjih vstopa Slovenije v Schengensko območje. Še nekaj manj kot mesec dni in meja med državama ne bo več obstajala, če ne v mislih in v čustvih ljudi. Na žalost pripadniki goriške politike niso še dovolj zreli, da bi lahko porušili tale psihološki zid.
Obnovimo: Slovenija vstopi tri leta in pol od tega v Evropsko Unijo, veliko hrupa do toliko dočakane razširitve Evrope, do vstopa držav vzhodne Evrope. Gorica postane center in most te pomembne faze tranzicije, Transalpina postane eden izmed simbolov, ne samo nacionalen a temveč tudi evropski. Tedanji predsednik evropske komisije Prodi počasti padec tistega zida, ki toliko je zaznamoval politično razdelitev. Prisotni so bili na Transalpini, prava srednja točka, vsi pripadniki glavnih političnih strank Italije in Slovenije. Umetna točka razdelitve postane sedaj naravna točka srečanja. A lokalno nič se ni spremenilo. Razložim vam bolje, leto 2004 je bil poglavitni datum za mednarodno politiko Italije in za celo Evropo a letošnji december bo še bolj pomemben za Gorico in zgleda da prav ona je edina, ki sploh se ne zaveda o tem. Tri leta od tega je bila predvsem Slovenija, ki je imela glavno vlogo, saj je dokončno vstopila v klub evropskih držav. To je stanje, ki samo 20 let od tega si ga ni niti domišljala. Nedvomno na makropolitičnem nivoju evolucija je koristila tudi Italiji, a lokalno je Gorica samo spremenila stanje nekaterih mejnih prehodov, s tem da je sedaj mogoče se peljati skozi tudi samo z osebno izkaznico in je priredila nekaj neuradnih srečanj med lokalnimi upravami držav. V konkretnem nič novega za goričane, ki so imeli prepustnico, res nič. Samo enostavni italijanski državljani, ki se niso rodili v Gorici, kot sem jaz, so lahko pridobili kako večjo korist z razliko od prej, saj sedaj lahko doživljajo oba mesta, ki v resnici sestavljajo en sam mestni aglomerat, z nepretrgano zvezo območja, ki jo je oviral v zadnih desetletjih samo obvezni prehod Casa Rossa.
Naslednjega meseca bo sprememba dokončno pod očmi vseh, Gorica bo tako lahko pridobila tisto kar pred stoletji je bil svoj naravni izliv. Zopet se bo spremenil urbanistični zemljepis mesta in zopet se bo center premaknil. Piazza della Vittoria bo vedno več Travnik in Postaji bosta postali 2, tako da bo definicija Gorizia C.le imela nek pravi pomen. Prebivalci obeh Goric bodo lahko ugodno uporabili tole povezavo.
Kako pa reagira župan na vse te novosti, ki bodo zainteresirale Gorico? Logično z hladno prekomejno politiko, ki postane mrzla, če pomislimo na delo, ki ga je izpeljala prejšnja uprava. Dal vam bom primer: vsakega drugega novembra je bila navada slaviti dan mrtvih skupaj na obeh straneh meje. Letos, prav v ključnem trenutku, ko se je moralo določiti, kje bo potekalo glavno praznovanje, župan Romoli se je odločil da letos ni imelo nobenega smisla slaviti skupaj. A Ljubljana ni oddaljena od Gorice in gotovo odmev goriške ošabnosti je vplival na izgubo glavnega praznovanja. Ni mogoče slaviti resni padec te meje pri Casa Rossa, ko obstaja Piazza Transalpina. To je trg, ki se nahaja popolnoma v Italiji in ni skupen prostor.
Ni čudno, če bo Trst, mesto, v katerem bodo potekala praznovanja v spomin padca meje, kajti župan Di Piazza se je dokazal veliko bolj sposoben in nagnjen do politike približanja med državama.
Naslednjo povletje predsedništva evropske unije pripada Sloveniji in že ministra D Alema in Rupel sta se menila o slučaju, da bi se lahko priredilo serijo mednarodnih razgovorov prav na goriškem območju; a če se bo nadaljevalo sedanjo obnašanje nezaupanja, Gorica se bo tako lahko zopet vrnila v dolgotrajno spanje, potem ko se je začasno prebudila prvega maja leta 2004.

 Iztekajo se še zadnji trenutki, preden bo Slovenija postala polna
članica Schengen območja, strani Piccola so polne vsakodnevnih diskusij lokalnih italijanskih in slovenskih politikov, ki se pogovarjajo o podrobnostih praznovanja, o lokacijah in o Beli noči. Radiji, časopisi in televizijske hiše prepuščajo besedo strokovnjakom in prvim možem države; razmišljajo o Gorici in Trstu, kot potencialna nova centra v Evropi; se sprašujejo o kulturnem pomenu podrtja meje, katera je predstavljala neizmerno razdaljo med dvema mestoma, siamskima dvojčkoma, tako drugačna, kljub neizmerni bližini.
Toda, kaj mislijo Goričani in Novo goričani, kakšna je njihova izkušnja na meji, s Slovenci, Italijani in EU. Jih tematika zanima, ali le  bežno zaznamuje mestni vsakdan. Z zanimanjem študenta prvega letnika, nevedneža kakšno mesto je to, sem se podal po goriških ulicah.

GORICA – Gospa, ki vodi trgovino z živili, je z veseljem pristala in odgovorila na moja vprašanja. “Rodila sem se leta 1945 v Italiji, toda le nekaj let pozneje se je moj dom znašel na drugi strani meje”.
Kakšno je bilo vaše otroštvo v Sloveniji?
“Tisto, česar se spominjam je velika, velika beda. Nova Gorica se je zidala, bila je samo revščina. Takoj, ko mi je uspelo sem odšla v Italijo k možu, on je bil tudi Italijan rojen v Sloveniji, a se je preselil že nekaj let prej.”
Kakšen je vaš odnos s Slovenci danes?
Kaj mislijo, po vašem mnenju Goričani?
”Imela sem priložnost spoznati njihov položaj, zato jih razumem in spoštujem: govorim slovensko, veliko, ki jih pride v trgovino se raje obrnejo name v svojem jeziku. Tukaj so ljudje splošno odprti, boli pa me, ko slišim govorit površinsko, npr. sciavi! (so Slovani, itd.) Sama se počutim Italijanka, žal mi je, da moji nečaki obiskujejo slovensko šolo v Gorici.”
Kaj se je spremenilo od leta 2004 z vstopom Slovenije v EU? Kaj se bo zgodilo sedaj, s popolno sprostitvijo meje?
”Sem malo zaskrbljena, saj medtem ko mi postajamo vse revnejši, Nova Gorica se širi, veliko Italijanov prečka mejo za nakup mesa in bencina, saj je ceneje, ali pa gredo igrat v casino. Kaj imamo v Italiji zanimivega? Moj brat, nekaj let mlajši od mene, se je odločil, da bo življenje nadaljeval v Sloveniji: sedaj ima lep kmečki turizem, zelo obiskan. Oni postajajo gospodje, mi pa vedno bolj revni, obratno kot nekoč.”
Obisk stranke poživi intervju, posebno ob vprašanju o prihodnosti Gorice po vstopu Slovenije v Schengen območje.
Stranka: “Kakšni gospodje! Vsi bodo prišli sem! Leta 2004 sem skočil pogledat praznovanje, bilo je veliko Italijanov blizu meje, na trgu pred železniško postajo. V Jugoslaviji – torej Sloveniji, jaz jo še vedno tako imenujem, so ljudje bili skoraj skriti za steklom železniške postaje: so se bali? Ne vem, kaj se bo zgodilo, ti kar zbiraj mnenja, toda potrebno je samo počakati in videlo se bo. Seveda ne bomo več obmejno območje, izgubili bomo veliko olajšav: ampak Evropa je želela tako.«

Glavna skrb vseh sodelujočih je bila, da niso dovolj obveščeni.
Opazil sem, da v ozadju navidezne nezainteresiranosti nekaterih in
četudi ne manjka predsodkov, so Goričani zelo pozorni na usodo svojega »vrta«.
Uslužbenec bencinske črpalke je pomiril: »Hvala pokrajinski olajšavi, cene ne bi smele preveč narasti, tudi zato, ker na drugi strani meje se cene dvigajo.« Seveda najmanj zaskrbljeni so mladi. Doprinos lokacije Gorici, obvezen prehod za ljudi in stvari, bo sedaj izginil, potrebno so nove ideje in iniciative.
Tega ni rekel politik, temveč natakar.

NOVA GORICA – Iz Gorice ni težko doseči drugo stran, da bi izvedel kako živijo zadnje dni napol zaprte meje: skoraj brez zavedanja se znajdeš z nogo na “oni strani”, kot za igro prečkaš narisano mejo na trgu pred železniško postajo. S pomočjo Dimitrija sem zakorakal naproti “zemlji casino-jev”, domovanju številnih zabave želih Italijanov.

Kolesarska steza, ki pelje proti centru Nove Gorice je nenavadno polna, gospa blizu tridesetih  spremlja svojega živahnega sina na nogometni trening.

Dobervečer, govorite italijansko? Alenka nam povsem navdušeno pove nekaj utrinkov svojega življenja: “Da, govorim italijansko, tako kot moj sin, ki se jo je naučil ob gledanju risank na italijanski TV. Sem bolj Jugoslovanka, kot Slovenka. Očeta imam iz Kosovega, mati pa iz Bosne.” Zato, ko jo vprašamo, kaj si misli o EU in nedavnim vstopom Slovenije v EU nam pove:” Mislim, da se ni spremenilo veliko: denar, ki smo ga nekoč pošiljali v Beograd, danes gre v Bruselj”. Odprtje meje ne predstavlja posebnih pričakovanj. “glede na to, da so v Italiji cene ob prihodu Eura bistveno dvignile, saj so se tudi pri nas, ampak veliko manj kot pri vas! So predvsem Italijani tisti, ki bodo imeli koristi, vse pogosteje prihajajo k nam se zabavati, še preveč! (smeh) Si mislite, država je rezervirala nekaj sto parkirnih mest italijanskim obiskovalcem Casino-ja Perla, jih odvzela domačinom. A kljub tem malim stvarem so  medsebojni odnosi dobri”.

Resnična skrb Slovencev, deset dni pred “Schengensko nočjo” je druga: kdaj bodo lahko ljudje prosto prečkali mejo, “veliko Kitajcev, Romunov in Afričanov – vsi, ki jih vi imate odveč – bodo imeli priložnost vstopiti v Slovenijo”.

Tak pogled je povsem paradoksalen, nekaj metrov oddaljen od Italije, ki se boji vala imigracije iz vzhodne Europe.

Enakih misli je mlad par, ki jih srečava ko sprehajata psa. “Velika lokalna težava je droga in država ne nameni nič denarja, da bi ga rešila; Nova Gorica je mesto preprodaje in odprtje meja vsekakor ne bo pripomoglo rešiti tega problema. Na splošno pa nam ni žal večje odprtosti: ko je režim Tita bil že v bankrotu, je Dinar veljal tako malo, da so nekateri v znak nespoštovanja , uporabljali bankovce za prižig cigaret. Danes je veliko boljše.” Živahno nam povejo nekaj besed o spominih na mejo: “Mejni policiji je bilo treba povedati vse, kar ni bilo prijetno. V Italiji se ni moglo kupiti več kot kilogram kave in ni bilo dovoljeno nesti več kot tristo tisoč Lir na mesec čez mejo: vse je bilo zabeleženo s posebnimi žigi v prepustnici. Mi, ki živimo ob meji smo bili celo na boljšem, saj Slovenci iz Ljubljane so lahko potrošil le polovico. Da smo si lahko dovolili nekaj več udobja smo skrivali denar tudi v rokave.”

Raziskovanje se nadaljuje proti nakupovalnemu središču “mesta park”, ki ga je Tito dal zgraditi po drugi svetovni vojni, kot izložbo vzhoda – komunizma, zahodnemu svetu. Na sredini trga se dve punci poslavljata. “Odprtje je potrebno in mladi to povsem razumejo, meje so del preteklega časa, samo še starejši, ki se še spominjajo fašizma so nezaupljivi. Ob vstopu v globalizacijo je potrebno sprejeti tudi težave, ampak korakamo v boljši svet.” Tina obiskuje  Politologijo na Univerzi v Ljubljani, povsem razume moja vprašanja toda raje odgovori v slovenščini; razume odlično, saj tako kot veliko mladih pogosto gleda italijanske programe, ki so znani tudi tukaj. Iz Italije Nova Gorica izgleda samo poceni restavracije in casino, vprašam jo, kaj si misli: “Normalno, da ni tako, veliko turistov obišče Kras in Postojnsko jamo, moje mesto gosti velikokrat pomembne kulturne dogodke, gledališke predstave in razstave: nikoli nisem videla enega Italijana, mogoče zato, ker ni veliko promocije. Jaz niti ne prečkam meje za ogled kulturnih znamenitosti, veliko pogosteje grem na morje ali v Devin.”

Tako, med eno igro v Perli in enim dnevom pod soncem, Euroregia se predstavi združena.

Francesco Marchesiano s pomočjo Dimitrija Brandolin

V zadnjih dneh ob prečkanju mejnega prehoda Rožna dolina se zazdi, da so se pregledi na meji povečali namesto zmanjšali. Se strinjate?
Ne smemo pozabiti, da govorimo o mestnem mejnem prehodu in je posledično bolj prometen od drugih. Neglede na vstop Slovenije v Schengen območje, se lahko ponovno uvedejo občasni policijski pregledi. Na ministrstvo smo posredovali tehnično poročilo, ki bo odločilo, kaj se lahko naredi.

Na kakšen način se pregledi izvajajo in se bodo lahko izvajali tudi po 20. decembru?
Predvsem gre za splošne preglede, ki temeljijo na odkrivanju potencialnih ponaredkov s preverjanjem v naši bazi podatkov.

Prebral sem, da ob sprostitvi notranjih meja se bodo zunanje meje Schengena še močneje okrepile. Ali je res, da bo Slovenjija v soldelovanju z italijo povečala varnost na Hrvaški meji?
Da, normativi EU to zahtevajo. Območje Schengena je zasnovano tako, da omogoča prosto gibanje, toda v kolikor omogočimo prosto gibanje moramo istočasno zagotoviti tudi visoko stopnjo varnosti ob ustopu v to območje. Danes se srečujemo z težavami ilegalnih prehodov meja, prometu nedovoljenih substanc in terorizmu. EU ima posebno ustanovo, ki skrbi za koordiniranje in delovonje zunanjih meja imenovano FRONTEX s sedežem v Varšavi. Tako bo tudi v primeru Hrvaške meje, kjer bodo delovale posebne enote, ki vključujejo vse države EU, torej tudi Italijo.

Torej, kaj bo delo mejne policije čez nekaj dni, ko se bo sprostila še zadnja državna meja?
Če izključimo ukrepe Ministrstva za notranje zadeve v kratkoročnem času, policijskih pregledov ne bo več. Bili pa bomo še aktivni v obmejnem pasu. Ne smemo pozabiti, da četudi fizične meje ne bo več, meja ostaja in državi ne bosta izgubili svoje avtoritete.

Boste spremenili svoje ime?
Do 12. decembra (datum intervijuja) nismo prejeli navodil o preimenovanju, tako da naše ime ostaja Mejna policija.

Se počutite kot del zgodovinskega dogodka?
Seveda! Še pred petimi leti ni bilo mogoče niti pomisliti na kaj takega. Ta meja je bila kot odprta rana, predstavljala je ideološko pregrado, kakršne z izjemo Berlina ni poznalo nobeno mesto. Običajno meja ne posega tako grobo v prostor, kot v Gorici, kjer poteka kar med hišami. Mogoče je to razlog zakaj večina prebivalstva dojema premik uradnega praznovanja v Trst kot krajo.

Se boste udeležili praznovanja vseh Goričanov 20. decembra?
Vsekakor! Prireditev bo veliko, v popoldanskem času se bo praznovanje odvijalo na mejnem prehodu v Šempetru, medtem ko se bo zvečer praznovanje preselilo na mejni prehod Rožna Dolina. Program še ni povsem določen, zagotovo pa vem…

Kaj, povejte nam….
Ob polnoči se bom prav na meji srečal s Slovenskimi kolegi.

Davide Lessi
(v sodelovanju z Fancescom Mascherano)
prevod: Dimitri Brandolin, Tom Ločniškar

1.Koliko časa ste v službi v Gorici komandant Locati?
Od januarja 2004,ko so mi dodelili to nalogo.

2.Za kakšno nalogo se pravzaprav gre?
Direktor mejne policije sem.Upravljam sodne dejavnosti v Goriški okolici,skratka po celi mejni liniji province:od Mernika do Tržiča.Moje upravljanje poteka v sodelovanju s italijansko finančno stražo.

3.Kaj se je spremenilo v zadnjih petih letih?
Ogromno reči.Pred mesecem majem 2004 je bila Slovenija še tuja država,zato smo ravnali s Slovenci kakor s tujimi državljani.

4.Kako ste z njimi ravnali takrat?
Uporabili smo klasični postopek,ki ponavadi uporabimo z vsemi ljudmi s statusom tujca.Postopek je predvideval nadzor dokumentov,dovoljenja do bivanja in razgovor z mejno policijo.

5.Ali je kdaj prišlo do trenutkov napetosti z vašimi slovenskimi tovariši?
Sploh ne,smo bili vedno v dobrih odnosih.To izpričuje naše medsebojno sodelovanje pri boju proti skrivnim migracijam.

6.Drugi fenomen,ki je vezan z mejnim prehodom med Gorico in Novo Gorico je problem prevažanja mamil,ki je Goričanom znan po vsakdanji kroniki.Kako mislite rešiti problem?
Tudi v tem primeru pride do stalnih izmenjav informacij s slovenskimi kolegi.Informacije potem uporabimo znotraj posameznih držav,ki obdržijo suverenost znotraj posameznih mej.Toda že od leta 2000,s podpisom dvostranske pogodbe v Devinu,je predvidena mešana kontrola.Tako, bomo mi in naši kolegi iz Slovenije, lahko prečkali mejo in izvršili opazovalne kontrole.

7.Kateri so bili pogoji za sprejem tujcev pred letom 2004?
Imeli smo nalogo jim pregledati dokumente in imeti z njimi razgovor,da bi se zagotovili,da so ti spadali znotraj določenih kategorij.Npr. Da bi imeli stalno plačo ali pa pobotnico,s katero bi dokazali prejem sobe v italijanskem hotelu.

8.Od maja meseca 2004 pa ni več tako za Slovence…
Ja,z vstopom slovenske republike v Evropsko Unijo ne jemljemo več slovenske državljane za tujce.Za te veljajo vsa pravila,ki so predvidevana za Evropske državljane.

9.Kaj se je spremenilo?
Ni več razgovorov s policaji na meji in niti zahtev po dovoljenj do bivanja v tuji državi,ker zakon jih ne predvideva.Ukinili smo tudi vse carinske preglede.

10.Kmalu bo prišlo do novih sprememb.Kaj se bo zgodilo čez teden dni?
Z vstopom Slovenije v Shengonovo pogodbo, se bo ukinil policijski nadzor.

11.Slovenija je že odpravila mejne droge in pregrade iz nekaterih prehodov,in sicer iz Štandreža in Svetega Gabriela.Zakaj Italija ni storila isto?
Evropski pravilnik  predvideva odstranitev vseh ovir pri premikanju.Odstranili bomo v teku naslednjega tedna vse mejne droge.Kar se tiče pregrad,bo treba čakati ukaze ministerstva,ker stroški so veliki.

-Katere so bile glavne točke vstopa Slovenije v Evropsko Unijo?
Slovenija je rade volje izpolnila vse zahteve Unije,bodisi iz ekonomskega kakor iz političnega vidika.Naš vstop pa ni bil slučajen, kakor v primeru drugih držav.Slovenija je bila že pred vstopom ekonomsko vezana s petnajstimi člani unije.
Ko je bila Slovenija še del bivše Jugoslavije,je izvažala 40% vsega blaga v Evropsko Unijo,danes pa 65%.Je tudi res,da smo kot država vstopili v Unijo eno ali dve leti kasneje.Luksemburški koncil se je odločil za sprejem deset novih članov,v nasprotju s začetnimi hipotezami,ki so predvidevale dve širjenji s petimi državami naenkrat.Vse je šlo kot po olju,čeprav se je izkazalo lažje reformirati zakonodajno oblast kakor širiti pravi evropski model razmišljanja, še predvsem v administraciji.Iz Bruslja so prišli strokovnjaki in svetovalci,da bi olajšali prilagajanje evropskim normam.Nastala so sodelovanja med slovenskimi zunanjimi ministri in med njihovimi evropskimi kolegi.Hvala odličnemu delu države,še posebej zunanjega ministra Igorja Bavčarja,je družbena pomoč za kandidaturo bila velika,ponosni smo na ta rezultat.Vsem smo dali možnost se pozanimati in spoznati prednosti vkjučitve.

-Torej podpora je prišla iz nizkih krogov.Ali je tudi sedaj državna politika v ključu Evropske Unije deležna družbene podpore?
“Piove governo ladro!”tako se pravi v Italiji ne?Družba nas je vedno podprla z navdušenjem.Leta 2003 je pri referendumu za vstop Slovenije v Evropsko Unijo 89% prebivalstva glasovalo za da,ko je bilo v drugih državah povprečje soglasij med 75-80%.Nemogoče je stalno monitorirati moralo javnega mnenja,a podpora Evropski uniji je še dandanes razvidna.Problem je hujši v drugih državah,ker Evropa še ni razvila učinkovito komunikacijsko in globalno strategijo.

-Z ozirom na tem,obstajajo v Sloveniji evropeistična gibanja?
O tem nisem na tekočem,a vem, da sta aktivni dve ali tri gibanji.Ne verjamem vsekakor,da potrebujemo dodatne politike proti evroskepticizmu,ker javno mnenje je odlično.

-Kako javnost občuti vstop v veljavo Schengonove pogodbe?
“Evronavdušenje”Slovencev je bilo razvidno že z novo valuto.V letu dni časa so jo sprejeli brez težav,isto navdušenje je razvidno tudi za Schengonovo cono.Ta napredek je simbolično zelo pomemben,kajti s tem se bo zlahka prečkalo mejo,vendarle mislim,da so Slovenci manj občutili zatiranje meje od Italijanov.
Z rdečim jugoslovanskim potnim listom, so Slovenci lahko mirno potovali po svetu,razen po ZDA,Izraelu,Paraguaju in Juzni Afriki,za katere je bil potreben poseben vizum.Rdeči potni list je, v primerjavi z italijanskim,omogočal potovanje po številnejših državah.Medtem ko je bila meja iz italijanskega vidika neke vrste železnega zastora,Slovenci in Jugoslovanci,ki niso bili del Sovjetskega bloka,niso jemali mejo za otrpelo in neprehodno.
Ko je Kruščev prišel v Jugoslavijo na obisk,ga je Stane Dolanc pripeljal do meje pri Trstu.Ko je ta videl,kako so Slovenci svobodno in mirno prečkali mejo,da bi šli v Italijo,je vprašal nekega ministra:”Ampak se ne bojite?”ta pa mu je odgovoril:”Tudi oni se nas bojijo!”
-Kar se tiče praznovanj za padec meje,kaj menite o odločitvi,da bi jih premestili iz Gorice v Trst?
Nisem na tekočem s problematiko,je vsekakor pomemben dogodek in Tržačani bi ga lahko brez težav dobro priredili.Ko bi praznovanje potekalo v Gorici,bi bilo iz simboličnega vidika bolje,ker Gorica stoji NA meji in ne zraven.

-Mislite da diplomatski problem s Italijo(zaradi fojb,izgnancev itd.)je  sedaj dokončno rešen?
Sure!Problem,ki ga je Italija postavila za prosti vstop v trgu nepremičnin pa se je izkazal za neugodnega,ker s tem je ta postavila pogoje za podporo Sloveniji.Iz osebnega vidika,  sem bil vedno naklonjen tem liberalizacijam in konc koncev se je slo za ducat nakupov na obalskem pasu,številnejsi so bili irlandski in angleški kupci.Vsekakor Slovenija in Italija sta premostila vsakršno trenje,obe državi gledata v prihodnost.
Ljudje pozabijo hude trenutke življenja hitreje kot se lahko misli,ne živijo izkjučno za simbole.Na primer sprava Evrope z Nemčijo je izvedena v evropskem javnem mnenju bolj kot se lahko misli,če upoštevamo politike raznih držav.

-Katere so glavne linije predsedništva Evropske Unije?
You got me!Glavni točki sta predvsem dve:dajati moč in veljavnost Lisbonski agendi in podpirati prihodnje širitve,predvsem v zahodnih balkanskih državah.Cilj je odgovoriti zahtevam vsake države, ne da bi jemali v poštev nacionalistična tekmovanja.Vsekakor vsaka država se koncentrira na specifične cilje,Slovenija hoče podpirati majhna in srednja podjetja,v sklopu projekta EUREKA.

-Katera je pozicija Slovenije glede reformne pogodbe,ki jo bo podpisala naslednjega 14. decembra?
Podpiramo pospešanje skupnih organov in redimenzacijo teže v odločitvah za glas v večini.Evropski politiki žal živijo še v 19.stoletju:jemljejo nacionalni interes v mejah politike,moči in ugleda,tako pa zanemarjajo skupno strategijo.Tudi da v pogodbi je vedno odvisen dvem ali trem pogojem,ki jih postavi vsak prvi minister.Razvidno je da Evropa polagoma izgublja konkurenčnost.Naša država je malo časa od tega postala neodvisna,zato nam ni žal se odreči nekaterim državnim prednosti,to lahko pomaga pri procesu evropske integracije,ki ni samo ekonomičen a tudi političen.Moramo podpirati najbolj učinkovite procese pogajanja.

-Katero je vaše mnenje glede problema širjenja in poglabljanja v Evropski Uniji?
Ni protislovja med širjenjem in poglabljanjem:širjenje pomaga tudi pri poglabljanju evropske istovetnosti in v tem,vstop dvanajstih novih držav je zakompliciralo stanje a ga je tudi obogatilo.
S sodelovanjem veleposlanika
Borisa Cizelja

Vsi vemo, da ima Slovenija na svojem ozemlju okoli deset velikih igralnic. V kratkem pa bodo imeli še večjo, pravzaprav eno izmed največjih v Evropi. Kje pa se bo nahajala? V Novi Gorici, seveda! V minulih dneh sta podpisala pogodbo upravitelj slovenskih igralnic Hit Group in ameriška družba Harrah’s, pravi velikan v področju hazardne igre. Pogodba predvideva gradnjo velikega igralnega centra, kateri bo tudi vseboval enega izmed najmodernejših centrov wellnessa in vzdrževanja. Tako, da bi bil podpis pogodbe mogoč, je slovenska vlada morala znižati davke nad igralnicami še za pet odstotkov.
Sedaj pa bo treba pomisliti na posledice, ki bo prav gotovo tale ogromna stavba imela nad staro Gorico. To je mesto, ki ne ljubi sprememb. V tem slučaju, pa je sprememba neizogibna, saj sta stranki že podpisali pogodbo in torej mestu ostaneta le dve opciji: pasivno sprejeti dejstvo ali pa izkoristiti možnost gospodarske rasti. Jasno je, da se bo treba v kratkem odločiti. Nekdo bi lahko ugovarjal, da ni etično omogočiti razvoj goriškega ozemlja s tem, da se ulaga v hazardno igro. Prav zaradi je nujna odločitev ne samo iz vidika ekonomske rasti, temveč tudi glede etičnosti strukture. Po drugi strani pa v naših časih ni niti preveč smotrno zaustaviti se pri analizi moralne zakonitosti igralnice, ko bo slednja v istem času gotovo delovala in privabila v Novo Gorico okoli tri milijone turistov in igralcev na leto. Prišel je torej čas, da obe občini, še toliko več tista na italijanski strani, začenjata sodelovati ena z drugo, tako da bo prišlo do pravične razporeditve dohodkov. Gorica bo morala naložiti na infrakstrukture, ki bodo cenile lepote ozemlja. Na tak način bo mogoče privlačiti del turistov na italijansko stran, ki bodo lahko imeli na razpolago razne turistične in trgovske postrežbe.
Res je neverjetno, bi se upala reči, da se Gorica po naklučju znajde v centru ogromne možnosti gospodarske rasti in rikvalifikacije ozemlja. Nedvomno, kar sem tu trdila, se ne bo uresničilo, če se ne bodo isti prebivalci potrudili in  že sedaj začeli sodelovati. To bo edini način, da ne bomo zopet ostali na robu trga in rasti.

Flickr Photos

Commenti recenti

Anulik su Armenia e Nagorno Karabak…
Edoardo Buonerba su Benvenuti al Sud
Fabione su Un piccolo riepilogo sulla…
marzia su Agenzie interinali
dott. Luca Campanott… su Il Friulano non è una lin…

Blog Stats

  • 11.623 hits