You are currently browsing the category archive for the ‘Go&Go’ category.
Magistralna lekcija Ministra Frattinija v Trstu
Trst. Ali res je, da je naša generacija brezbrižna do politike? Resignirani ali skratka ne dovolj informirani? 8.marca je zunjanji minister, Franco Frattini, imel lekcijo na tržaški Univerzi. Tematika tega srečanja je bila “Od Balkanov do Afghanistana, katere lekcije za mednarodno skupnost?”
Pozitiven znak: natrpana velika dvorana. Rektor, Francesco Peroni, je sprejel predstavnika Farnesine z velikim navdušenjem “Saj, je objavil, cilj Univerze je ustvariti civilno vest.” Cilj: obdrževanje dialoga. Začne se konferenca. “V devetdesetih letih, je objavil minister, balkanska vojna je zaznamovala neuspešnost mednarodne skupnosti in potrebo po gledanju v futur. Po končanem bipolarizmu, je nadaljeval Frattini, edina metoda akcije je multilateralizem. In to, v optiki novega globalnega vladanja.”
Nit govora cele konference je bil problem zahodnih Balkanov. “Vključitev te cone v EU, je rekel Frattini, ima prednost, saj se na tak način lahko doseže stabilnost prostora.” Frattini je zapustil dve važni politični mnenji Bosni in Hercegovini. Ti dve, po Daytonovih sporazumih (1995), kateri so razdelili državo na dva dela, sta bili v nevarnosti zaradi eventuelnega geta in razdrobljenosti. “Bilo bi treba se predstaviti enotni v EU in potrebna je tudi liberalizacija vizumov v Schengenski coni.” Minister meni, da Hrvaška bo lahko podpisala sporazume in postala efektivna članica v letu 2011.
Na kratko je omenil problem Kosova, ki naj bi v bližnji prihodnosti vstopil v EU. Nato se ponovno prepusti bodečemu problemu tega srečanja.
Kar je res pomembno je to, da je Evropa politični vodja v Balkanih. Predsednik Farnesine se skuša zaustaviti pri že skoraj doseženi zmagi: srečanje EU, kar se tiče problema Balkanov, hvala italijanski pobudi, bo potekalo v Sarajevu, meseca junija. Na ta summit nameravajo povabiti tudi Rusijo in ZDA. Italija želi biti na prvem mestu v tej tekmi. Zunanji ministri EU so sklicali konferenco v Sarajevu; ta zgleda edina možnost, na kateri bo govor o usodi zahodnih Balkanov.
Saj se ve, minister je vedno zaseden in vedno na sili. Po tej lekciji je ostal čas še samo za nekaj vprašanj. A percepcija je ta, da mladi niso vajeni tega, in se na tak način izognejo vprašanjam. Prav gotovo, v Italiji, se ni lahko navdušiti nad politiko. Leni ali brez upanja? Mogoče pa, tega niso vajeni, saj se tega ne dovolj vadi.
Pogovor s Predsednikom ustanove Consorzio per lo sviluppo del Polo Universitario di Gorizia
V novi številki časopisa Sconfinare smo mislili, da bi bilo prav razčistiti kaj se dogaja z univerzo v Gorici. Tako smo si izbrali pot, ki je precej neugodna, oziroma smo se odločili, da bomo vprašali tiste ustanove, ki v prvi osebi izbirajo in razvijajo lokalne in deželne politike s tem, da pobojšajo univerzitetni položaj nas študentov.
Prva etapa našega potovanja nas je pripeljala do Ing. Fornasira, Predsednika Consorzio per lo sviluppo del Polo Universitario di Gorizia (Zadruga za razvoj univerzitetnega pola v Gorici). To je ustanova, ki skupaj z drugimi deželnimi realnostimi, se ukvarja z razvojem in izbiro vseh tistih sredstev, ki rabijo v vzdrževanju in rasti univerzitetne realnosti v soškem mestu.
Se torej razume, kako Dežela s posebnim statutom kot je Furlanija Julijska Krajina, ohrani široko samoupravo tudi v sklepu poučevanja, čeprav, nažalost, tudi v tem področju bo t.i. «univerzitetna reforma», ki jo podpira sedanja vlada, imela negativne posledice. Kajti, če ne bo racionalizacija pripeljala do kvalitativnih sprememb, temveč bo nasprotno uresničena v sklepu varčevanja, bo morda to pomenilo prihod trdih časov za goriško univerzo, ki bo pripeljalo do razvoja realnih problematik. Če pa bo padla izbira na pot razvoja «specijalizacij» tako na lokalnem kot na akademskem nivoju, bo Gorica prav gotovo lahko pridobila vplivno vlogo ne samo v deželnem okrožju, marveč tudi na mednarodnem nivoju.
Prav zaradi tega nas je Predsednik spomnil kako se razvijajo s posebno silo dva nova projekta: na eni strani razvoj conference centra, na drugi pa premestitev univerzitetnega tečaja arhitekture iz tržaške univerze tu v Gorico. Tako, da lahko postaneta ta dva nova projekta uspešna, morata oba soupadati z poprejšnjimi resničnostimi v območju in v Deželi. S tem mislimo na univerzitetni tečaj mednarodnih in diplomatičnih ved in kar se tiče arhitekture pa na voljo razvoja «tehnološkega» pola in na sodelovanja z Area Science Park. Kar se tiče projekta «Arhitektura», izbira je padla na Gorico, v prvem mestu, ker tu so že na razpolagi okoli 12000 mq razredov in prostih stavb, ter so v dokončanju ali pa čakajo finansiranje še drugih 18000 mq prostorov, ki bodo lahko vsebovali razrede in univerzitetne delavnice; po drugi strani, stavbe in prostori, ki jih sedaj uporablja v Trstu fakulteta arhitekture, so precej neprimerni. Vrh tega, ker Videm ne nudi tečaja arhitekture, furlanskim študentom bo lažje slediti tečajem, zaradi boljšega položaja soškega mesta z razliko Trsta.
Gorica bo tako lahko imela vlogo središča, saj bo lahko točka sodelovanja med Italijo in Slovenijo. V tem vidiku, sodelovanje med italijansko zadrugo in njenim slovenskim sovrstnikom (VIRS), ki je aktiven že leta, je že dala prve rezultate. To v sklepu razvoja naslednjega projekta EuroKampus www.eurokampus.si, kjer, po prvi odklonitvi projekta zgradbe mednarodne univerzitete, ki je sedaj namenjena Piranu, se predlagajo nova sodelovanja, kot npr. razvoj medmejnega tehnološkega pola in mednarodnih stanovanj za študente.
Precej hude so pomankljivosti, ki na več nivojih težijo na nas študente, najvažnješa med katerimi je prav gotovo pomankanje jedilnic v univerzitetnih sedežih ulice Alviano in ulice Diaz. Predsednik zadruge je opomnil, da njegova organizacija je večkrat hotela rešiti problem, s tem da je predlagala rešitev, ki bi lahko združila potrebe tržaškega in videmskega pola. Na tem področju sta odgovorna ERDISU-ja obeh mest, in tako v naslednjih tednih se bo skušalo rešiti problem v kratkem času z organizacijo dogovorov. Nažalost tudi na drugih nivojih so nastali novi manjši problemi. To se dogaja, ker območje in lokalne ustanove ne podpirajo integracijo in razvoj med lokalno družbo in študenti; pomislimo na sedaj že slavne odbore proti ropotanju ponoči, ki so bili vrok zatvore slavnega kluba Fly.
Razumeli smo, da končno se razvijajo konkretni projekti, ki nažalost ni mogoče zaključiti, zaradi nesodelovanja med mestom in univerzo, tako kot med univerzama in na širšem nivoju med Italijo in Slovenijo. Dandanes zgleda, da je res potrebno prekositi te ovire, ki so nastale na več nivojih. Prav zaradi tega v naslednji številki bom postavil ta vprašanja sedanjemu deželnemu prisedniku za poučevanje.
Prevedel Samuele Zeriali
23.maj 1992-19.julij 1992
V sedeminpetdestih dnevih je mafiji uspelo ubiti bodisi v Rimu komaj imenovanega zastopnika proti mafiji: Giovannija Falcona,bodisi zastopnika javnega tožilstva mesta Palerma: Paola Borsellina.Minilo je šestnajst let,po katerih kdo bi se lahko vprašal kako napreduje vojna proti mafiji,pri kateri Falcone in Borsellino sta se izkazala za glavna junaka,a ne začetnika te iste in žal ne edini dve žrtvi.
Leggi il seguito di questo post »
Rezultati zadnjih treh ljudskih referendumov so se izkazali za pravi poraz za Evropsko Unijo.Začenši od “Pogodbe za ustanovitev Evropske ustave”,ki sta jo zavrnili bodisi Francija kot Holandska leta 2005,do Lisbonske pogodbe,ki so države članice podpisale decembra meseca in ki so Irci odklonili.Zgleda,da evropska kriza se ne bo zaključila kmalu.Po tretjem negativnem rezultatu pa postaja jasno,da je prišlo do zaskrbljujočega nesoglasja med evropskimi ustanovami in ljudstvom.
Prepričan sem,da ni kaj praznovati pred takšno krizo.Že zdavnaj države članice EU in seveda ves svet,potrebujejo močno,samostojno in verodostojno Evropo.Mednarodna kriza ,skupaj z vojnami osemletne Bushove administracije,so zasačile Evropo popolnoma nepripravljeno podpreti,ugovarjati ali skratka vplivati na svetovni ravni.
To ji je onemogočilo doseči vodilno vlogo pri razvoju mirovnih in socialnih politik ter politik za varstvo okolja.
Vendarle vzrok evropske krize niso seveda Irci,katerih odklon naši mediji niso poglobili,niti Francozi ali Holandci,o katerem odklonu bi seveda veljalo razmišljati.
Seveda dejstvo,da prebivalstvo Irske,ki predstavlja 1%glasov,zablokira pogodbo s pravico veta,potem ko so jo vsi ostali člani odobrili ali bili na tem,nam postavi v ospredje problem pomanjkanja demokracije znotraj Unije. Da so ljudje pri referendumu odklonili pogodbo na različnih krajih in ob različnem času predstavlja resen problem,upoštevajoči tudi dejstva,da tisti,ki so glasovali proti pogodbi so bili večinoma: mladi,ženske in delavci.
Morda bi veljalo razmišljati,kakšno Evropo bi radi zgradili s tako pogodbo.V primeru,da bi Lisbonska pogodba bila le kopija tiste,ki so predstavili kot velik projekt evropske ustave,ki prav zaradi nejasnosti se je zdelo koristnejše odobriti neuradno…beh,ti so enako hudi problemi pomanjkanja deomkracije.Lisbonska pogodba bo vplivala predvsem na evropske organe,se pravi na Evropski Parlament in na Komisijo,katera izdajata večji del zakonodaje,ki državni Parlament enostavno sprejme.Italijanski državljani so soglasno glasovali za Lisbonsko pogodbo ne,da bi jo prebrali in ne da bi vedeli o čem se v njej govori.Nobenemu je prišlo na misel,da bi se izognili negativnih odgovorov , da bi informiral,razumel,popravil,sestavil prepričljiv ali vsaj berljiv tekst.Nobenemu je prišla na misel odobritev pogodbe preko referenduma,ki bi bil skupen za vse evropske države in bi potekal s istimi procedurami, istega dne po vsej celini….Enostavno je prišlo do izbire najlažje poti,ki se konkretizira v deficitu demokracije.Črtajmo torej soglasnost,po kateri vsaka reforma mora biti sprejeta od vseh 27 držav članic.Zaupajmo principu “dvohitrostne Evrope”in odobrimo enkrat za vselej to nerazumljivo zmešnjavo,ki kot je dejal komisar EU McGreevy:”Težko oseba pri zdravi pameti bi prebrala od začetka do konca.” Irci naj si sami pomagajo.Volili bodo še enkrat ali dvakrat,dokler ne bodo glasovali za DA.K sreči živimo v Evropi,ki je zgled demokracije za ves svet.
Sicer ne verjamem,da so Irci,Francozi ali Holandci proti Evropi.A vsi nujno potrebujemo močno Evropo,ki je na strani prebivalcev in ne na strani bank ali birokracij,ki si postavi socialnost kot glavno zapoved,ki zagovarja in podpira Welfare in ne liberalizira službe,ki odločno in brez dvomov nastopa proti vojni,ki si prizadeva za dialog kot rešitev vseh sporov,ki se ne podredi NATU,ki prepove Češki in Poljski republiki namestitev Ameriških radarjev ali raket,brez vsakršne razprave z ostalimi evropskimi partnerji.Potrebujemo Evropo,ki se bori proti smrtni kazni,ne da jo znova uvede preko protokolov in členov neke pogodbe (2.člen drugega odstavka CEDU),morala bi govoriti o integraciji in sprejemu,ne izdajati tako zvano “Sramotno direktivo”,ki predvideva za neredne tujce 18 mesecev zapora po katerih sledi izgon. Braniti mora delovne pravice,ki so si jih naši predniki izborili v prejšnjem stoletju ne črtati skupne delovne pogodbe.
Skratka,potrebujemo Evropo ki ponovno znajde samo sebe ter lastno istovetnost,ki je kaj več kot skupna valuta,ki se ponovno aktivira,da ne uporabi demokracijo samo kot besedo tja v en dan,da si da nova pravila za večjo odprtost in demokratičnost s tem da obnovi volilne in sklepne mehanizme lastnih ustanov,predvsem parlamenta.Preden odobrimo ustavo pa, je nujno potrebno obnoviti idejo Evrope,ki hočemo sestaviti in postaviti nove temelje za demokracijo v Uniji.
Prevedel: Dimitri Brandolin
Profesorja Georga Meyra, docenta zgodovine mendnarodnih odnosov na fakulteti Mednarodnih in diplomatskih ved, smo povprašali za mnenje
Nam lahko na kratko obrazložite vsebino ‘Sporazuma o neširjenju atomske oborožitve’, ki je v veljavi od leta 1970? Kakšno učinkovitost je imela v letih?
Konec šestdesetih let je marsikdo menil, predvsem zaradi srednjevzhodne krize iz leta 1967, da je obstajala resnična nevarnost širjenja atomske oborožitve s strani velesil, zmagovalk druge svetovne vojne. Zato je bil sklenjen sporazum, podpisan leta 1968, s katerim so se podpisniki obvezali, da ne bodo prenašali in prejemali tehnologije in materiala, ki je primeren za izdelavo atomskega orožja. Treba pa je upoštevati naprej naslednje: prvič, težko je določiti mejo med civilno jedrsko energijo (jedrske elektrarne, sredstva javnega prevoza) in jedrsko energijo za vojaško uporabo. Ko je človek sposoben pravilno upravljati jedrsko elektrarno, lahko brez težav izdela atomsko bombo. Drugič, sporazum želi, čeprav tega ne izrecno izraža, ustaviti preveč samosotojno atomsko delovanje Kitajske in Francije, ki sta se prav v tistem obodobju oddaljili prva od Sovjetske Zveze, druga od zveze Nato. Mislim, da sporazum ni dosti učinkoval, kajti države – atomske sile, so kot take ostale, države pa, ki niso imele nikakršnih načrtov, da bi to postale, so se tega izogibale. Kdor se je skušal oskrbeti z jedrskim orožjem ,mu je nedvomno spelo, saj smo namreč vstopili v dobo novega in zanesljivega širjenja atomske oborožitve. Danes številne države, ki tega seveda ne jasno ne povedo, verjetno posedujejo atomsko orožje.
Nal lahko izrazite svoje mnenje glede nedavnih jedrskih poskusov v Severni Koreji: kakšne politične učinke so povero na mednarodni ravni? Kateri je bil konkreten cilj Koreje?
Jasno je, da mednarodna politična scena te poskuse občuti z nekoliko bojazni, v primerjavi s tistimi v demokratičnih državah. saj gre tu za obliko diktature. Mislim, da Severna Koreja resnično sploh ne namerava nepremišljeno uporabiti atomskega orožja, je nelogično. Govorimo o državi, ki se je znašla v skrajni ekonomski krizi, zato bo skušala pridobiti mednarodno podporo/pomoč za svojo pripravljenost k razoborožitvi. Čeprav se je vse to odvijalo brez groženj in krize, ne smemo pozabiti, da so nekatere države nekdanje SZ svoje jedrsko orožje uporabile kot sredstvo za izmenjavo v zameno za ekonomsko pomoč. Nedvomno je res, da so sosednje velesile zaskrbljene nad S. Korejo, vendar se zavedajo, da ni neposrednen nevarnosti.
Japonska vlada je nedavno izjavila, da ne izključuje možnosti nabave jedrskega orožja za obrambene namene: kaj menite o tem?
Japonska bi, s tehnološkega vidima, zlahka izdelala ali si pridobila jedrsko orožje za obrambo, in mislim, da se temu mednarodne politične sile ne bi zoperstavile. Toda prepričan sem, da imajo te izjave zgolj zastraševalno funkcijo proti njej bližnji državi kot je Koreja, nosilki starih zamer zaradi vsiljenega japonskega Protektorata v obdobju 1910-1945. Ta pomemben/ težek znak opozarja na nemirni in destabilizacijski položaj:če država, ki je edina v resnici doživela atomski napad in je vedno nadvse zaničevala ta sektor, premišljuje o atomskem orožju, pomeni, da obstajajo napetosti, ki se jih ne gre podcenjevati.
Katere države so v dobrih/boljših odnosih s Korejo? Katero vlogo bi lahko prevzele s Korejo v zvezi s to tematico?
Edina država, ki z vso težo lahko vpliva/ pogojuje Korejo, je Kitajska. Najprej zaradi očitne geografske bližine ( ločuje ju le reka Yalu). Drugič pa, ker naglo postaja ogromna gospodarska velesila in končno ker na videz predstavlja še nekaj komunizma, čeprav vsi vemo, da to še zdaleč ni. Mislim tudi, da ima Kitajska priliv vseh glavnih korejskih zalog, je torej edina, ki lahko usmerja korejsko politiko. Če bo zahodni svet pametno ravnal s Kitajsko, bo ona verjetno postala naravni nadzornik severnokorejskega območja.
Redki bi bili sposobni razpravljati o ureditvi sovjetskega režima v letu 1956.Šibka demokratizacija pod krinko destalinizacije je bila takrat le navidezna; vzpon Nikite Krusčeva, kritično stanje Poljske ter Madžarske-spletke totalitarizma, ki še danes skuša, kljub formalnim spremembam, potegniti račun v svoj prid.
V tistih letih je bil za Rai iz Moskve korespondent Demetrio Volčic. Njegov glas je takrat odmeval v radijskih oddajah in se danes ponovno vrača v knjigi “1956-Krusčev contro Stalin” (Krusčev proti Stalinu), v kateri so zapopadene njegove radijske reportaže. Knjiga naj bi bila v glavnem neke vrste “jezikovno navodilo”, kako improvizirane besede zapisati črno na belo; ni pa golo pripovedovanje, marveč življenjska preizkušnja obogatena z anekdotami in radovednostmi enega glavnih goriških kulturnikov.
Predstavitev, ki je potekala v prostorih goriškega Pokrajinskega Sveta,se je prepletala med utrinki iz preteklosti in današnjimi dogodki. Razpravljalo se je o zapletenih zvezah med demokracijo ter totalitarizmom, če je zaščita naroda, ki ga država zlorablja, res dolžnost zunanjih moči, o javni brezbrižnosti in cinizmu; Volčič pa se izredno diplomatsko izmika tovrstnim vprašanjem. Težko pa se je brzdal, ko je potekal govor o vseh-še ne kaznovanih-zločinih na Kitajski in v Rusiji. Nadaljevalo se je v znamenju Evropske Unije; kako se je treba obnašati do držav, ki so se komaj rešile ljudske demokracije? Avtorju pa je le uspelo izogniti se opredelitvi pri tako pekoči tematiki. Raje se je vezal na zgodovino, tisto, ,ki se je zapečatena.Tisto, ki jo lahko le še pripovedujemo v upanju, da nas nihče ne oporeka, ki je navidezno objektivna..zgodovino mrtvih.
Volčič pa se tudi navezoval na dejstvo, da vprašanja , na katera skušamo dnevno dobiti odgovor pa ostajajo nespremenjena: preteklost in sedanjost se prepletata v spomin, ki se popolnoma prilagodi današnjemu času. Aktualna situacija se popolnoma prilagodi pretekli.Nauki nimajo zapadlosti, pravi Volčič,le človek se ne spreminja.
Gorica se pripravlja na sprejem tridesetih mladih Estoncev, Bolgarov, Avstrijcev, Slovenev, Madžarov ter Italijanov, ki jih veže želja po rušenju zidov med narodi in državami; pripravljeni so presentiti tiste, ki mislijo, da je Evropska Unija koristna (ali škodljiva) izključno za ekonomski sistem in dokazati, da je človek lahko obenem ponosen na svoje korenine ter odprt svetu in njegovim novostim. K nam bodo prispeli 3. januarja in bodo teden dni preživeli v strukturi Karitasa, ki deluje v ulici Vittorio Veneto. Glavni pobudnik ter organizator je združenje Diagonalpeadria (v glavnem študentje 2. letnika SID-a), ki so kot glavno temo izbrali moto: meja, kot vsakdanja stvarnost mladine. S svežim in jedernatim naslovom JUMPING IN EUROPE bodo razpavljali o spremembah, ki jih bodo doživele bodoče države članice EU. Teden bo potekal v znamenju iger, debat, simpozijev, prijetnih obiskov ter srečanj z odgovornimi ISIG-a. Cilj je vzpostaviti globoke odnose med mladimi gosti, saj je to tudi glavni namen Komisije EU, ki podpira tovrstne projekte med mladimi Evropejci. Pobuda se bo odvijala, prvič v Gorici, v sklopu mladinskega programa “Programma Gioventù”, ki je aktiven že deset let, glavno zaslugo pa nosi program za kooperacijo med mejami (prisoten le v Furlaniji Julijski krajini in Venetu), ki vse skupaj finančno podpira s prispevki, ki jih navadno posveti tržnim namenom. To je gotovo najboljši dokaz, da se EU ni treba bati in podčrtuje občuteno potrebo vseh generacij po socialni in kulturni integraciji.
Arianna Oliviero
Pordenonelegge.it Vladimir Bukovskij je razložil, da čaka Rusijo še dolga pot do demokracije
24. septembra na predavanju, ki ga je organiziralo zdrušenje La cifra v sklopu Pordenonelegge.it (Pordenone bere) je profesor Bukovskij izrazil, da je utrujen in potrt. Utrujen pripovedovati Zahodu, za katerega meni, da je zelo oddaljen, o svojih izkušnjah in o sedanji ter o pretekli Rusiji. Potem, ko je preživel 12 let v gulagih, zaradi nasprotovanja sovjetskemu režimu in potem ko so ga zamenjali s čilenskim komunističnim leaderjem Corvala leta 1976, se je bivši sovjetski nasprotnik preselil v Cambridge, kjer še vedno poučuje politične vede. Na srečanju – konferenci v Pordenonu z naslovom Rusija in Evropa po padcu berlinskega zidu, je Bukovskij obtožil sedanjo stanje v Rusiji in hinavstvo Evropskih držav, ko so dobrohotno sprejele predsedništvo Vladimirja Putina. Leta 2000, ko je Putin dosegel svojo prvo zmago na predsedniških volitvah, so mu vsi predstavniki zahodnih vlad hitro čestitali in ga sprejeli ter orisali kot nosilca sprememb v Rusiji. Bukovskij pa je že tedaj vedel, da v resnici ne bo prišlo do sprememb. Pričakoval ni nič dobrega s strani bivšega častnika KGB-ja in provincialnega intelektualca, ki ga je Boris Jelcin imenoval za svojega delfina proti koncu 90 let. Pravzaprav si je tedanji ruski predsednik hotel zagotoviti politično imuniteto in prav zaradi tega si je izbral Putina, potem ko mu je bilo popolnoma nemogoče obvladati tedanjo politično dogajanje. Bukovskij meni, da je, dandanes s Putinom, senca sovjetskega totalitarizma še vedno realnost. In to tudi, ker 80% vrhov ruskih institucij je v rokah bivših predstavnikov in članov KGB-ja, tajnega državnega aparata, ki se danes samo skriva pod novim imenom FSB-ja. V resnici komunizem v Rusiji ni popolnoma propadel leta 1991, ker sovjetsko mišljenje je še danes živo in tudi ker v Rusiji se ni nikoli vršil proces, ki bi spodbudil sprembo. Povedati je treba, da je svet prehitro napovedal konec hladne vojne in predvsem prehitro sprejel novega ekonomskega partnerja. Tako, v ekonomskem kaosu, je bogastvo države padlo v roke krute in brezsrčne ekonomske oligarkije, ki ima močan vpliv na vlado, medtem ko je slednja ostala v rokah vodilnega sistema, ki ga sestavljajo ministrstvo za notranje zadeve, KGB oz. FSB in tajna policija. Torej po mnenju Bukovskijega se skuša v Rusiji obnoviti sovjetski režim. Poskus nima ničesar ideološkega in predstavlja samo voljo, da bi Rusija ponovno postala svetovno priznana politična in ekonomska sila. Vodilni politični predstavniki se shizofrenično obnašajo: na eni strani stalno kršijo človekove pravice, na drugi pa bi radi pokazali Evropi demokratično in civilno državo. Operacija, nemogoča v zvezi z ekonomijo in nadzorom ozemlja, žanje velike uspehe pri koncentraciji moči, represiji čečenske neodvisnosti, korupciji političnih predstavnikov in pri spreminjanju volilnih izidov v prid oblasti. Javno mnenje je pod stalnim nadzorom z omejitvijo pravice do prostega izražanja, s stalnim ustrahovanjem ali celo z umorom tistih, ke se z vlado ne strinjajo.
Zaradi zgoraj omenjenih razlogov umor častnice Anne Politkovskaye dne 7. oktobra ni Bukovskijega presenetil. Gotovo pa ga je ta dogodek presunil, tako kot milijone drugih prebivalcev Rusije, ki so naveličani, prav tako kot on, vse te pokvarjenosti. Iz konference se je dalo razumeti, da profesorja ne preseneti toliko, tisto kar se vsak dan dogaja v Rusiji, temveč predvsem hinavsto in brezbrižje sveta pred rusko realnostjo. Sprašuje se, kako je mogoče, da svetovni leaderji ne prepoznajo ruske vlade kot diktatorske in kako to, da se še vedno prilizujejo njenemu vladarju. Pri vsem tem je v Rusiji otroška umrljivost na ravni brazilske, srednja življenjska doba je 55 let in onesnaževanje prinaša hude posledice na zdravje novih generacij. Tako osebnosti kot Vladimir Bukovskij, kljub minevanju časa in političnim spremembam se še vedno čutijo in smatrajo za disidente.
Prevedel Samuele Zeriali
Izboljšati odnose med mestom in univerzo v obojestransko korist. To je najpomembnejši cilj krajevnih združenj in ustanov, da bi tako zaustavile postopno staranje Gorice in omejile njeno nagnenje k osamljenosti. Nastala je tako posebna univerzitetna izkaznica, ki naj bi služila kot sredstvo za uspostavljanje novih stikov med univerzo in studenti, ki jo je predlagala in uresničila zadruga – »Consorzio per lo sviluppo del Polo universitario Goriziano.«
Izkaznica predvideva popuste v raznih trgovinah in obratih, olajšave pri javnem prevozu in razne storitve, med temi informacijski center v ulici Garibaldi.
To sta tudi cilj in pot »Sconfinare«, ki prav zaradi tega in ne naklučno, posveča, od sledečega izvoda dalje, stran raznim vsem tistim bralcem, ki bi radi posegli in kaj pripomnili. V to smer je tudi usmirjen »Studenti e rifiuti«, s katerim študentje osveščajo javno mnenje o onesnaževanju in izražajo svoje mnenje o ambientalni revoluciji, ki je še vedno zelo aktualna med goričani. Leto dolgi debati se torej pridružujejo glasovi vseh tistih, ki v tem mestu živijo za krajše oz. daljše obdobje.
Prevedel Samuele Zeriali
Nedvomno sta Italija in Rusija dve različni državi, in to ne samo zaradi tega, ker ima prva katoliško usmerjenega vladnega ministra, druga pa predsednika, ki pozitivno ocenjuje posiljevalce.
Izmed mnogih razlik je gotovo najvažnejša tista, ki ji je ime civilna družba. Ta magična formula se ni nikoli utrdila v Rusiji, in to zaradi različnih razlogov. Pravzaprav zgleda, da niti iz pepela izumrlega komunističnega režima, ni nastal pravi humus, ki bi zgradil trdno civilno družbo. Prav letos pozimi je Putin določil z novim zakonom, da je lahko katera koli organizacija zaprta oz. ukinjena, če bo vlada priznala-dokazala, da jo ta ne špoštuje.
Aktivni član neke organizacije je Sasha Philippova, tridesetletnica iz mesta Cheboksary v deželi Chuvasha, poročena in mati devetletne hčerke, zaposlena pri neki privatni firmi. Spoznal sem jo letos pozimi, ko sem sodeloval pri kampusu, ki ga je organizirala v svojem rodnem mestu. Po umoru častničarke Politkovskaye sem jo vprašal, kaj ona misli o Rusiji.
Njeno, po e-mailu izraženo mnenje, je negativno. Začne se pač s trditvijo, da v Rusiji demokracija ne obstaja, nato se nadaljuje s sledečim stavkom: « Vem samo, da politika ni nikoli dobra in vem tudi, da politiki zlorabljajo svojo moč za uresničitev osebnih interesov. Čeprav so se prejšnji teden vršile volitve v deželi Chubasha, jaz se jih nisem udeležila, ker pač jim ne verjamem. Res pa je, da tu, v tej državi, je bolje ne imeti kaj opraviti s politiko.« Nadaljuje pa s sledečo izjavo: « Težko mi je pisati tako negativno mnenje o Rusiji. Rusija je meni kot mati, ki čeprav hudobna, jo še naprej ljubiš.»
Rešitev, ki jo Sasha ponuje je aktivizem preko njene organizacije, ki ni politično usmerjena. Sasha organizira tabore, kjer lahko ruski študenti srečajo in spoznajo sovrstnike iz raznih evropskih držav. Uspeh njenega dela je sočutje in spoštovanje med maldimi iz različnih držav in z različno kulturo in to prav v današnjih časih, ko so si kulture tako nezaupljive ena do druge. Problem je prenos teh idealističnih misili na rusko politično realnost. Težko je preskočiti zid, ki ga politika gradi in ki ločuje ljudi, zid zgrajen iz razočaranja in na moč katerga vplivajo mediji. Prav ruski mediji so problem s svojim močnim vplivom nad prebivalstvom.
Spominjam se pogovora s rusko mladenko, ki je komaj dokončala univerzo. Trdila je, da je bila ruska vojna proti Čečeniji dobra akcija, saj se mora Rusija braniti pred čečenskimi teroristi, ki pobivajo otroke. Zgledala je parodija Berlusconija, ko pridga o kuhanih otrok na Kitajskem, samo, da je ona verjela sami sebi. Mediji uporabljajo laži in izmišljotine tako, da si pridobijo odobritev prebivalstva.
Imeli smo mnogo takih pogovorov, saj, nam tujcem, ni uspelo razumenti, zakaj prebivalci Rusije se niso uprli Putinovi odločitvi, da bo on sam izbral predsednika dežele Chuvasha, s tem da mora utrditi vlado zaradi varnostnih razlogov. Prebivalci so reagirali ali s posmehom ali s dvigom rok. Potem ko sem se vrnil v Italijo, sem izvedel, da so aretirali nekega podjetnika prav iz mesta Cheboskary, ker je hotel nastopati na volitvah kot kandidat proti sedanjemu predsedniku. Izpustili so ga takoj ko je zapadel rok predložitve kandidature. Tisto, kar me je največ presunlo je dejstvo, da tako močno razočaranje ni prepričanje starejše osebe rojene pod Sovjetsko Zvezo, ampak je lastno mlademu človeku, ki ni doživel sovjetskega režima in že sovraži novo «demokratično» Rusijo.
Prevedel Samuele Zeriali
Tudi letos se je uspešno zaključila tretja izvedba festivala okusov srednje Evrope “Gusti di frontiera-I sapori della mitteleuropa”,ki ga je organizirala goriška občina od 29. septembra do 1. oktobra v osrčju stare Gorice. Prireditev je bila dobra priložnost za predstavitev naše večkulturne pokrajine ter pomembnosti sodelovanja med različnimi narodi,ne samo v čezmejnem smislu, temveč predvsem znotraj pokrajine same. Meje, navsezadnje, ločijo teritorij le z nepomembnimi črtami, ki pa ne morejo in ne smejo uničiti tradicije,ki od vedno veže ljudi na tem geografskem področju.V teh treh dneh je Gorica ponovno odkrila prednost lege, ki je stičišče italijanskih,srednje-evropskih ter balkanskih korenin: posebnost, ki je, predvsem danes, pravo bogatstvo.
Prvi vtis, ki ga človek začuti vzdolž okrašenih ulic je enkraten; mamljive dišave in okusi povrnejo mestu tisto otipljivo toplino, ki je v vsakdanu, žal večkrat, ne začutimo več. Ljudje se brezskrbno sprehajajo ob zvokih glasbe in smeha. Po Korzu opazimo večbarvne kioske, ki nudijo celo kopico dobrot ( ob “tradicionalnih” s sendviči in čokoladnimi palačinkami, izstopajo tisti s tipičnimi dobrotami, kot so slivovi njoki, spazli s polento in gobami, friko…), pa tudi pijače ne manjka, seveda pivo združuje vse, ki razposajeno in brez določenega cilja končno pešačijo med ljudmi, ki si jih v vsakdanu težko skupaj predstavljamo v istem okolju. Stojnice se šopirijo z antikvitetami, knjigami, drobnimi okrasnimi predmeti (ter seveda obveznimi reprodukcijami portretov Franca Jožefa). Presentetljiva je spretnost, s katero se Gorica povrne v čas, ki nekateri naivno označijo za pozabljenega.
Visoka udeležba je zasluženo nagradila “okuse srednje Evrope-gusti di frontiera”, ki ni prispevala le k podpiranju tovrstnih prireditev v Furlaniji Julijski krajini, ampak tudi potrdila, da se na to področje, ki je bilo nekoč izraz trenj, danes povrnila vedrina in potreba po sodelovanju ter integraciji. Naša želja je, da bi se tovrstne prireditve le še bolj razširile in vedno znova podčrtovale potrebo po razvoju in zaščiti te enkratne dediščine, ki ne sme utoniti v pozabo.
Eva Stepančič
Objavljamo pismo, ki nam ga je bralec poslal v zvezi s člankom: “Fojbe: med resnico in polemiko”, ki je izšel v majski številki. Morebitne pripombe bomo objavili v prihodnji številki. Pišite na e-pošto: sconfinare@gmail.com
Dragi prijatelji in prijateljice časopisa “Sconfinare”, najprej naj se predstavim; ime mi je Alessandro Perrone, sem deželni svetnik izvoljen, iz vrst stranke italijanskih komunistov in to stranko tudi predstavljam na deželni ravni. Prav v tem kontekstu sem spoznal vaš študentski časopis (1. majsko številko) in, čeprav pozno, vam čestitam za izredno delo ter inovativno podobo revije. Želim vam, da bi nadaljevali tako zavzeto naprej, po vaši poti.
Kot ste verjetno že uganili, je moj prispevek namenjen odličnemu članku o fojbah, ki sta ga objavila Athena Tomasini ter Antonio Ferrara, ker sta kljub objektivnemu pogledu na pekočo vsebino, zašla v napako ter objavila spisek imen, ki je izšel v lokalnem tisku ob koncu zime v okviru razprave o fojbah z raznimi netočnostmi.
Prav uredniki so na prvi strani namignili na dejstvo, da je nemogoče izračunati točno število deportirancev in vzrok njihove kasnejše smrti (iz samih spiskov lahko opazimo, da je več deportirancev umrlo pozneje, za posledicami raznih okužb, predvsem tifusa). Objavljen spisek žrtev fojb šteje 1100 imen; dejstvo, ki pa ni bilo doslej znano javnemu mnenju je, da se je 110 “žrtev” vrnilo iz zaporništva. Težko je namreč razložiti vrnitev ‘italijanskih mučencev’, likvidiranih zaradi njihovega italijanstva, iz zaporništva domov k slovanskim komunistom.
Poleg tega je kar 149 ljudi umrlo pred prvim majem 1945, torej med vojno in v teh krajih pod nemško okupacijo, ki je nadomestila italijansko Salojsko republiko z imenom ‘operacijska cona jadranske obale’ oziroma ‘Adriatisches Kustenland’. Vojne je bilo konec šele 1. maja 1945.
Drugih 500 imen ne zadeva goriških deportirancev, temveč vojake (iz vseh koncev Italije) iz raznih italijanskih kolaboracionističnih skupin, ki so živeli v Gorici (bersaljeri Mussolinijevega bataljona so npr. bili zaprti na območju Tolmina, obalni bataljon pa na območju Cal di Canale); prisotna so tudi imena 33 domobrancev, slovenskih paravojaških skupin, ki so sodelovali z nemškim okupatorjem.
Na seznamu je tudi 38 imen aretirancev z območja Tržiča, in na koncu še civilni deportiranci iz Gorice, katerih je približno 200, med katerimi je bilo mnogo skvadristov, fašističnih funkcionarjev, nekaj žensk, pripadnic vojske in drugih nacističnih kolaboracionistov, ki so bili podvrženi vojnim zakonom zaradi svojih funkcij in aretirani.
Drugače pa je, kar zadeva karabinjerje: njihov red je bil ukinjen na nemški ukaz 25. julija 1944.
Karabinjerji so spadali torej v druge kolaboracionistične skupine: v glavnem je bila to Milica za zaščito teritorija, torej enakovredna Nacionalni republikanski straži v Salojski republiki.
Ostali karabinjerji so bili vključeni v policijsko organizacijo (ki je bila podvržena nemškemu okupatorju), čeprav so obdržali določeno samostojnost, predvsem v manjših centrih. Medtem, ko so bili vsi karabinjerji, ki so se uprli priključitvi v okupatorjeve vrste, ker so hoteli obdržati obljubo zvestobe dano Kraljevini Italiji, deportirani v nemške lagerje, kjer jih je mnogo izgubilo življenje.
Vse te dopolnitve seveda ne spremenijo dramatičnosti dogodkov in tragedij, ki jih je pretrpelo ljudstvo tega območja, predvsem pa ne spremeni občutkov tistih, ki še ne vedo kakšen konec je doletel njihove drage. Po mojem mnenju (in ne samo) je dejstvo, da je za vso to gorje odgovoren fašizem, najprej, zaradi poskusa nacionalizacije Slovencev in Hrvatov, nato za poskus uničenja le-teh z vojaškimi napadi ter zavezništvom z nacisti. Vse to pa je privedlo do krvoločne verižne reakcije, ki se ji nobena stran ni izognila.
Kar zadeva spiske imen pa je treba podčrtati, da so dvomljivega izvora in niso zato verodostojni. Ni namreč znano, kako in zakaj so se znašli v rokah gospe Morassi (hčerke enega od deportirancev), ki jih je sama izročila Prefekturi. Tu pa so bile pridržane približno tri mesece in postale javne na predvečer volitev.
Tržiš, 12. julija 2006
Prevod: Eva Stepančič
Pred dnevi sva Giorgia in jaz naključno odkrila majhno, nepoznano in zapuščeno židovsko pokopališče, ki se nahaja v neposredni bližini državne meje in bolje znanega “Casino Fortuna”.
Pokopališče je težko dostopno in nek mož, v katerega dvorišče sva neopazno zašla, nama je obrazložil, kako priti do njega. Presenetljivo je bilo dejstvo, da nas je ogovoril v perfektni italianščini, medtem ko lahko na eni roki preštejemo tiste, ki onstran meje v Gorici obvladajo slovenščino.
Sledila sva danim navodilom in dospela do pokopališča, v bližini katerega nemoteno teče potok. Voda je bila Židom zelo pomembna, saj je bila simbol za življenje, ki se nikoli ne prekine.
Predno bi vstopila se trenutek vstaviva, ne samo kot znak spoštovanja da kraja večnega počitka, temveč predvsem zaradi zapuščenosti v kateri se pokopališče nahaja. Okrušeni in razmajani nagrobni kamni, iz katerih se z veliko težavo razbere ime tistega, ki tamle počiva, med temi tudi imena pomembnih družin Morpurgo, Michaelstaeder…
Burja in dež bosta kmalu zabrisala za vedno še tisto malo čitljivih napisov in tako izbrisala za vedno pomemben del naše zgodovine.
Našo pozornost je nato pritegnila vrsta grobov z istim datumom smrti 1910, poleg tega pa nobena razlaga o tem kar se je bilo zgodilo vsem tistim, ki so v tako velikem številu preminili v istem letu.
Paradoks predstavlja, ob zidu postavljen napis “Casino Fortuna”, ki obvešča o casinoju, obenem pa nekako vodi pogled mimoidočega na zapuščeno pokopališče…in ironično povezuje igro s smrtjo.
Najbolj pa zaboli dejstvo, da je bil Casino postavljen prav ob pokopališču za katerega nihče se ne zmeni in katerega sledi bodo kmalu izbrisane, tako da bomo za vedno prikrajšani dela naše domače zgodovine.
Prevedel Samuele Zeriali
Dograditev železnice leta 1906 je bil zaključek dolgoletnega procesa, ki je obnovil prometno mrežo, ki je povezovala Gorico z ostalimi deli cesarstva.
Proces se je začel nekaj let prej, ko so prišli v Gorico C.V.Czoering, funkcionar, ki je imel nalogo preveriti vse možnosti, ki bi omogočale razvoj tega dela »Kustenlanda« in družina nemškega izvora Ritter. Slednja je izbrala Gorico za sedež svojih dejavnosti.
Izbira je imela izredni pomen za Gorico, saj so Ritterjevi pritiskali na cesarsko oblast, da bi Južna železnica, ki bi povezovala Dunaj s Trstom in ki jo je finansirala družina Rothscild, peljala mimo Gorice. Razlog za to zahtevo je bila potreba povezav za dostavo izdelkov in trgovanje s Trstom ter drugimi centri Avstro-Ogrskege. Do tega je prišlo leta 1860.
Zgraditev železnice pa je povzročila določene urbanistične spremembe. Železnico je bilo treba povezati z mestnim središčem in tako je nastala cesta, ki danes ni nič drugega kot znameniti »Corso Italia« oz. Najpomembnejša ulica, ki pelje skozi mesto.
Južna železnica ni zadostvovala novim potrebam po sodobnejših povezavah za trgovanje. Železnica sama je pospešila trgovanje ne samo družine Ritter, temveč cele vrste manjših in večjih trgovcev in družb (obrtniki in proizvajalci vina) ki so se tako preselili v Gorico in tu uspešno obratovali.
Lokalne oblasti so razumele, da le nova železnica, ki bi peljala do Koroške, to je najvažnejšega trgovskega centra za goriške trgovce in obrtnike, bi lahko bila kos povečanemu prometu.
Ta železnica je današnja tako zvana »Bohinjska železnica«, ki je prišla v Gorico šele leta 1906. Razlogi, da je bila zgrajena komaj na začetku 20. stoletja so bili tehnični problemi vezani na nedostopnost ozemlja, ki pa obenem nudi potniku lep razgled celotnega ozemlja. Železnica je bila pomemba avstrijskim oblastem ne samo zaradi ekonomskih razlogov temveč tudi vojaških,saj je dovoljevala hiter premik vojaških enot do meje z Italijo. Ta poteza pa se je pozneja pokazala za strateško zelo šibko točko, saj je postala med prvo svetovno vojno lahko dosegljiva tarča za obstreljevanje.
Leta 1906 pa je prihod železnice predstavljal za Gorico donos novih moči in dohodkov z dograditvijo novih ulic in zgradb v neposredni bližini železniške postaje. Trgovci so tako bili čim bližji postaji, kar je pozitivno vplivalo na trgovanje s Koroško. V čudni igri vsode je Gorica dosegla svoj višek le osem let pred vojno, po kateri so tu nastale nove meje, ki so odrezale Gorico od njenega zaledja in nenadoma vse te železniške povezave so bile neuporabne in zamanj.
Vseeno do druge svetovne vojne so lokalni trgovci uporabljali del železnice za trgovanje z ozemljem ob Soči. Tudi to ni trajalo dolgo. Po drugi svetovni vojni pa je prišlo do novih sprememb, ki so onemogočile še to poslednje trgovanje in celo odrezale železnico od mesta za katerega je bila le-ta zgrajena.
Prevedel Samuele Zeriali
Il sito di Sconfinare 
Commenti recenti